Na pot le z dokumenti

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. marec 2022 / 21:01

Ukrajino je po zadnjih podatkih zaradi ruske invazije zapustilo že več kot tri milijone ljudi. Med njimi sta tudi Vira Kutyrova in Karina Ahalarova iz Harkova, ki sta s svojimi otroki začasno namestitev našli v Kranju.

Vira Kutyrova se je s sinovoma, osemletnikom in štirinajstletnikom, na pot z vlakom iz Harkova odpravila 3. marca, dan kasneje pa tudi Karina Ahalarova s hčerama, starima 16 in 18 let. V Slovenijo sta prišli 7. marca, na predvečer praznika žensk, zato ju je njun znanec, ki že 15 let živi v Sloveniji, pričakal z velikima šopkoma rož. Z ženo namreč delata kot prostovoljca, zato sta posredovala, da bi jima poiskali varno namestitev v Sloveniji. Pri tem sta se povezala s Kranjčanom Juretom Kristanom, ki nam je pomagal tudi pri prevajanju ob našem srečanju. Skupaj so našli družino Marije Varjačič, ki jima je prijazno odstopila svoj dom. »Sicer ga ta čas prodajajo, a je Marija Varjačič sinovoma predlagala, da še počakajo in nam omogočijo začasno namestitev. Zelo sva ji hvaležni,« sta poudarili Vira Kutyrova in Karina Ahalarova.

Moža se borita v Ukrajini

Veseli sta, da so njuni otroci zdaj na varnem, a v Ukrajini sta ostala njuna moža in starejši sorodniki. Za odhod sta se odločili ravno deseti dan agresije, ko je mesto Harkov zapuščalo največ ljudi, razloži Vira Kutyrova. »Ves čas so nam govorili, naj potrpimo deset dni, potem je prišlo novih deset dni, ko bi bilo treba potrpeti. A v zaklonišču je bilo zelo tesnobno za otroke, niso več zdržali, imeli so občutek, da se dušijo. Takrat sem začutila, da je čas, da odidemo.« Problem je bilo najti že prevoz do železniške postaje, saj so mnogi izkoristili razmere in postavili zelo visoke cene. »Obenem pa so nas ves čas obstreljevali.« Rešil jih je prostovoljec, ki je dostavljal hrano in je posameznikom samo za ceno bencina omogočil, da so prišli do železniške postaje. Tam se je začela nova agonija, saj je bilo nemogoče priti do kakršnihkoli informacij, vladal je popoln kaos, po mestu so odmevale eksplozije. »Po peronih smo iskali vlak za Lvov. Ker moškim ni dovoljeno oditi iz države, je bila postaja polna žensk z majhnimi otroki. Ljudje so pritiskali z vseh strani, zato smo doživeli, da so koga kar pregazili,« sta opisali svojo izkušnjo in nadaljevali: »Bilo je grozno, a tudi vrniti se nisi mogel, ker so od zadaj že pritiskale nove množice.« Na mesto na vlaku so povsem premočeni z nogami v lužah čakali po pet, šest ur. Na pot sta se odpravili brez kovčkov, s sabo sta vzeli samo vodo, dokumente in obleko, ki sta jo imeli na sebi. »V kupe se je nagnetlo tudi po dvanajst ljudi, zato so kovčke metali kar skozi okno, saj en kovček vzame prostor dvema človekoma.« Zato sta bili še toliko bolj veseli prijaznega sprejema pri družini v Kranju, ko ju je v stanovanju čakala hrana, Marija Varjačič jima je celo spekla potico za dobrodošlico, zjutraj pa so jima prinesli tudi oblačila, knjige, igre ...

Kljub toplemu sprejemu pa Vira Kutyrova prizna, da je njena duša ostala v Harkovu, ob njenih bližnjih, ki ne želijo zapustiti doma; nekatere je strah že poti do železniške postaje, ker mesto ves čas obstreljujejo. »Mnogo starejših noče oditi, želijo ostati skupaj z znanci. Ko imajo elektriko, da lahko napolnijo telefone, poskušamo navezati stik. Ljudje zdaj zelo pazijo drug na drugega in si pomagajo.« Ker v Harkovu ves čas bombardirajo tudi stanovanjske predele, se vsak dan sprašujeta, kaj je z njunima domovoma. »Samo včeraj (v torek, op. a.) je bilo uničenih šeststo hiš. V pogovoru s sosedi sem izvedela, da naša hiša še stoji,« ostaja polna upanja Vira Kutyrova. »Vsi verjamemo, da se bomo vrnili, zelo radi bi mesto spet obnovili,« nam zaupata in že takoj izrazita dvom, da bi se to lahko zgodilo zelo kmalu. »Vprašanje je, kako bo tudi po končanju spopadov v mestu – ali bo še vedno nevarno zaradi min, kasetnih bomb ...« razmišljata in v njunem glasu je mogoče začutiti neskončno žalost, še zlasti ko se spomnita, kako lepo mesto je bilo Harkov pred vojno. »Gorki park, Trg svobode, pa univerza, filharmonija, gledališče, to so same zelo lepe stavbe,« kar oživi Vira Kutyrova. Čuti se dolžno, pravi, da pomaga obnoviti mesto, v katerem živi že četrta generacija njene družine. »Vse bo odvisno od tega, kakšno oblast bomo dobili, kakšno državo bodo ustvarili po vojni.« Če je pred vojno podpora sedanjemu predsedniku Volodimirju Zelenskemu upadala, mu je zdaj naklonjenih vse več prebivalcev. Prepričani sta, da Ukrajinci nikoli ne bi sprejeli proruskega predsednika. »Še rusko govoreči Ukrajinci zdaj v znak protesta govorijo ukrajinsko.« Žal jima je le, da celo njuni sorodniki, ki živijo v Rusiji, nasedajo tamkajšnji propagandi. »Našim sorodnikom v Rusiji smo glasno dopovedovali, da nas ni treba osvobajati, da živimo srečno. A jim že osem let 'perejo možgane', da je Donbas ruski, da Ukrajina kot taka ne obstaja ...«

Tudi sami zdaj želita pomagati beguncem

Ta čas si v Sloveniji urejata dokumente za začasno mednarodno zaščito. Njuni otroci bodo začeli obiskovati slovensko šolo, v nogometnem klubu Triglav pa so sinovoma Vire Kutyrove omogočili, da brezplačno trenirata pri njih. »Ob prihodu so nam prostovoljci nudili tudi psihološko pomoč,« sta iskreno hvaležni za vse. Kot pravita, se bosta zdaj tudi sami poskušali aktivno vključiti v pomoč beguncem, učita se že slovenski jezik. Radi bi se sicer čim prej vrnili domov, a če to ne bo mogoče, si bosta v Sloveniji poskušali najti tudi kašno delo, nam še zaupata ob koncu pogovora.