Barka in kolo, 3. del

Otok Iž leži med Dugim otokom in Ugljanom ter sodi med manjše jadranske otoke. Pristali smo v Malem Ižu, ki se razprostira na treh hribčkih (Mućel, Makovac in Porovac). Južno od naselja Mali Iž leži zaliv Bršanj, okoli šestdeset metrov dolg valobran, na katerem pristajajo trajekti, ki Iž povezujejo z Zadrom. Svojevrstna zanimivost Iža je zagotovo planinski dom z najnižjo nadmorsko višino na svetu, saj leži na obali. Do pet kilometrov oddaljenega kraja Veliki Iž vodi široka asfaltirana cesta. Spraševali smo se, zakaj na tako majhnem otoku potrebujejo tako široko cesto, saj med kolesarjenjem nismo srečali mnogo avtomobilov. Srečali smo le nekaj parkiranih avtomobilov, ki so bili večinoma neregistrirani. Najbrž jih domačini uporabljajo za prevoz na polje ali v gozd. V Velikem Ižu je edini hotel na otoku, v katerem so pred leti hoteli razširiti ponudbo in so ponudili gostom, da za majhno ceno postavijo šotor kar v bližnjem parku. S tem je Iž zaslovel kot najcenejša mogoča počitniška izbira. Tako so na otok prišli gostje z željo, da bi našli duhovni mir in ravnovesje. To so sčasoma v hotelu spretno izkoristili in začeli organizirati različne delavnice za duhovni razvoj. Domačini pravijo, da je lepo videti ljudi v zgodnjih jutrih, ko pozdravljajo nov dan in meditirajo, in zvečer, ko se z različnim gibanjem ob sončnem zahodu poslovijo od dneva. Pred hotelom stoji kiparska instalacija, posvečena morju, vodi in oceanom, ki jo je s skupino mednarodnih umetnikov postavil slovenski akademski kipar Marko Pogačnik.

Po vrnitvi smo se vkrcali na ladjo in zapluli proti Ugljanu. Na poti smo videli nekaj gojišč za ribe. Včasih so ribe lovili predvsem z barkami. Eden od pogojev za vstop Hrvaške v Evropsko unijo pa je bil, da ribiči uničijo male barke za ribolov. Za uničenje so dobili tudi evropska sredstva v višini trikratne cene vrednosti barke. V zameno pa so lahko uredili gojišča bolj iskanih rib, kot so brancin, orada in tuna. Kapitan mi je pripovedoval, da se pri takšni količini gojišč kakšna mreža tudi strga in ribe uidejo. Zato je znano, da med temi otoki plava veliko kvalitetnih rib in jih tudi na trnek ni težko ujeti.

Na poti do Ugljana smo imeli še ravno toliko časa, da smo se ustavili v enem od zalivov in zaplavali. Velika prednost potovanj z barko v primerjavi z ostalimi prevoznimi sredstvi je, da lahko kapitan na našo željo ustavi v zalivu, ki nam je všeč, in se tam osvežimo v prijetni vodi. Med večerjo smo že pluli skozi umetni kanal Ždrelac, ki leži med otokoma Ugljan in Pašman in je bil nekoč plitvina. Leta 1883 so jo poglobili in danes lahko po njem plujejo tudi manjši trajekti. Otoka sta sicer povezana tudi z 210 metrov dolgim mostom. Kmalu smo pristali v zalivu Kukljica, kjer smo po kratkem sprehodu prenočili.

Za naš izlet s kolobarko, ki bo od 17. do 22. maja, je še nekaj prostih mest. Če bi se nam radi pridružili, mi pišite na e-naslov: grega.flajnik@g-glas.si.