Najprej se je moral poročiti

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / / 16:37

Ranjeet Singh prihaja iz severnega dela Indije, iz zvezne države Himačal Pradeš. Živi nad Gostičem Draga v Begunjah, kjer dela kot kuhar, v Slovenijo pa je prišel pred leti na pobudo prijatelja – tudi kuharja, ki je delal v takratni restavraciji Okarina na Bledu. Star je 48 let, prijatelji in znanci pa ga kličejo kar Ranu z Bleda.

Begunje – Ujeli smo ga ravno v času, ko je iz pečice v kuhinji Gostišča Draga jemal dva pladnja zavitka. Bomo govorili slovensko, nas je zanimalo. V smehu je odgovoril, da razume kakšnih štirideset, petdeset odstotkov, in tako smo pogovor nadaljevali v angleščini. Njegov jezik v Indiji je sicer bahari, drugače pa največ govori uradni jezik hindi.

V Slovenijo je prišel kot kuhar. V takratni Okarini na Bledu so namreč iskali nekoga, ki bi znal uporabljati tandoor, peč, ki jo precej uporabljajo v indijski kuhinji. Peka kruha je bila tu glavna stvar, pripoveduje Ranu, ki je že prej kot kuhar delal v Delhiju.

Ko je prišel v Slovenijo, je bil star 28 let. Vprašamo ga, ali je bil že poročen in kaj je žena porekla na to, da odhaja na delo v tujino. Izvemo zanimivo zgodbo. Poročil se je namreč pol leta pred odhodom v Slovenijo. Pa še to zato, ker je bila to želja njegovega sedaj že pokojnega očeta. »Oče je hotel, da se poročim z Indijko,« pripoveduje Ranu. Poroka je bila sicer dogovorjena, vendar je Ranu očetu jasno povedal, da če mu dekle ne bo všeč, se pač ne bo ženil. Na srečo sta si bila bodoča zakonca simpatična. »Dobila sva se pri njej doma in ob pitju čaja ugotovila, da sva si všeč.« Imata tudi dva danes že odrasla otroka.

Spomni se, da jo je vprašal, kaj misli o njegovem odhodu v Slovenijo, in če bi rekla ne, bi pač spoštoval njeno željo. A se je strinjala. Mu je pa zabičala, da ne sme ostati predolgo. »Pol leta, največ leto dni, potem naj se vrnem za kako leto, dve. In če bi imel še željo, bi spet lahko šel.« Tega se je tudi držal – na svoj način. »Ko sem prvič prišel v Slovenijo, sem ostal osem, devet mesecev. Vsako leto sem se vrnil domov enkrat, včasih celo dvakrat. Ostal mesec, dva, tri tedne – odvisno od tega, kakšna je bila sezona, koliko je bilo dela.«

Sedaj dela v Dragi že slabo leto. »Deset mesecev,« pove. Prejšnji lastnik je omenjeno restavracijo na Bledu prodal in kuharja z znanjem indijske kuhinje niso več potrebovali. Resneje je začel razmišljati o vrnitvi v domovino, ko mu je nekdanji šef predlagal, naj se poveže z Alešem Tavčarjem iz Gostišča Draga. Izkazalo se je, da bi v gostišču potrebovali kuharja. Beseda je dala besedo, preselil se je nad gostišče in njegovo kuharsko znanje se je preselilo z njim v Begunje. Z njim je na novo lokacijo prišel tudi tandoor, se pošalimo.

V Dragi so bili znani po domači kuhinji, zadnje čase po jedeh iz kozarcev in Tininih vloženinah, kot kaže, pa bodo v prihodnosti uvedli tudi dva ločena menija: indijskega in slovenskega. Za zdaj se pač odzovejo na naročila. »Veliko je gostov, ki jim je bila moj kuha na Bledu všeč in so hitro ugotovili, da nisem šel domov,« pravi Ranu, drugače pa opaža, da imajo njegovi gostje najraje piščanca, čičeriko, različne vrste indijskega naana oziroma kruha. »Pa 'gulab jamun', ocvrte kroglice, ki jih potem pomočimo v sladkorni sirup.« Zelo okusna je tudi jed na žlico, v kateri je uporabljen rdeči fižol in jo Ranu primerja s pasuljem. »Tudi po njej radi posegajo,« pravi in poudari, da jedi niso pekoče, a če gost to želi, jih močneje začinijo. »Ljudje imajo radi indijske okuse,« sklene.