Pljuni v roke in pogumno na pot

Zaupaj vase in nikoli ne opusti svojih sanj ... Tako je na Instagramu napisal Matic Novak, 29-letni fant iz Žirovnice, ki je kot reševalec na motorju živel svoje sanje, a mu jih je razblinila huda prometna nesreča, ki jo je doživel, ko je na nujni vožnji hitel na pomoč ponesrečenemu motoristu. Vse dotlej je življenje 'ožemal' in v njem želel izkusiti vse. A ko je mesece dolgo ležal v postelji, je spoznal, da je njegova edina pot ven – pot navznoter ...

Že kot otrok sem bil prava energetska bomba, nisem mogel biti pri miru, pripoveduje Matic. Da bi nekako 'pokuril' vso to energijo, sta ga starša usmerila v šport, ukvarjal se je s smučarskimi skoki, tekom na smučeh, biatlonom, veslanjem ... Zaradi živahnosti, težav s pozornostjo in koncentracijo v osnovni šoli ni blestel in na tisto obdobje tudi nima preveč lepih spominov. Ker je v njem že od majhnega tlela želja, da bi pomagal ljudem, je izbral srednjo zdravstveno šolo na Jesenicah, že kmalu pa postal tudi vojaški rezervist, saj ga je že od otroštva navduševala vojska. Po srednji šoli se je odločil za študij zdravstvene nege na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin na Jesenicah in v zadnjem letniku začel delati v urgentni ambulanti jeseniškega zdravstvenega doma kot voznik reševalnega vozila. Kot pravi, so se mu s tem uresničile sanje, na terenu je zaživel, svoje delo je videl kot neke vrste poslanstvo. »Bil sem raje v službi kot doma,« se spominja tistega obdobja in adrenalina, ki ga je preplavil vsakič, ko so dobili klic in so s prižganimi lučkami hiteli na pomoč.

Sledila je menjava službe, odšel je v Ljubljano, kjer je dobil delo v reševalni postaji. »Tam delaš sam, brez zdravnika, povsem samostojno in pridobil sem ogromno znanja. Zgradil sem se kot reševalec,« pripoveduje Matic, ki je iz rešilnega avtomobila kmalu 'presedlal' na motor in postal reševalec na motorju. »Urgence so bile zame čisti užitek. Delaš sam, imaš same najtežje intervencije in vsakokrat te čaka izziv, da človeka ohraniš tu, da ga iztrgaš iz rok smrti.« Kot pravi, se je vsakič, ko se je usedel na motor, zavedal, da se mu lahko tudi kaj zgodi, a to je pač del službe in tveganja, ki sodi zraven. A to, česar se je najbolj bal, se mu je zgodilo ... »Živel sem svoje sanje, a zelo kratek čas ...« pravi danes.

Sončno jutro, 5. junija 2019

Bilo je sončno jutro petega junija 2019. Dobil je klic dispečerke, da se je na Celovški ponesrečil motorist. Matic je prižgal luči, obrnil motor in švignil proti Šiški. Na Bavarskem dvoru pa se je zgodilo ... V križišču je močno trčil z avtomobilom in obležal na asfaltu, deli motorja so leteli več deset metrov daleč. Kot se spominja danes, ga je v tistem trenutku, ko je priletel na tla, prešinila samo ena želja: naj ne bom tetraplegik ... V bolnišnici so ugotovili, da je hrbtenica k sreči cela, a slabše je bilo stanje z desno roko in nogo. Sledile so številne operacije, tedni in meseci v bolniški postelji, rehabilitacija, tudi na inštitutu Soča. Pri takšnih poškodbah okrevanje traja dolgo in za Matica, ki pred nesrečo ni bil pri miru niti za sekundo, je bilo to skorajda neznosno. »Tri mesece sem samo ležal. Ko je poškodovano telo, pa trpi tudi psiha. In ta moja nova realnost je vame vnesla nemir, strah pred prihodnostjo, prišle so temačne misli. Takrat nisem vedel, ali bom še kdaj lahko sedel na motor, se bom lahko vrnil v službo, bom še lahko gorski reševalec. Mislil sem, da bom ostal invalid in da bo s tem zame vsega konec.«

Travme so se začele raztapljati

Kot priznava, je padel v črno luknjo, iz katere takrat ni videl izhoda. Po letu dni okrevanja, ko so se operacije še kar vrstile in ko se je anksioznost stopnjevala do te mere, da je doživel prvi panični napad, je spoznal, da potrebuje strokovno pomoč. Stisko je želel premagati brez zdravil, nekaj časa obiskoval psihologinjo, ki mu je pomagala predelovati stvari, po štirih mesecih pa se je odločil, da si mora pomagati tudi sam. Tako je svoje zatočišče našel v naravi, posebej v dolini Završnice, kamor je hodil 'čistit' glavo, meditirat, veliko je hodil bos, se kopal v ledeni vodi. Začel je tudi raztezati telo, saj je ugotovil, da je ves čas zakrčen, okoli sebe pa je zgradil 'obrambni zid'. Odkril je tudi jogo in z veliko predanosti in discipline so se počasi začeli kazati prvi rezultati. »Travme so se začele raztapljati, spet sem postajal vesel, razigran ...« Ko je dovolj okreval, se je ponovno lotil športa, vsega, kar je povezano z gorami, od hoje v hribe, turnega smučanja, plezanja do lednega plezanja. Pred dvema letoma je dobil tudi psičko Nyx, avstralsko ovčarko, ki je v hipu osvojila njegovo srce in ji pravi 'kup kosmate sreče'. Danes je Matic spet nasmejan fant, ki se veseli prihodnosti, četudi bo ta drugačna, kot je sanjal še pred tremi leti.

Ozaveščanje o anksioznosti

Kot pravi, je bila odločitev, da ne bo več reševalec na motorju, zanj ena najtežjih v življenju. V njem namreč še vedno gori ta ogenj, ko sedeš na motor in odhitiš na pomoč ... A ugotovil je, da lahko drugim pomaga tudi na drugačen način. Odločil se je za menjavo službe, izbral je delo na oddelku za prepovedano droge za otroke, ki ga odpirajo pod okriljem psihiatrične klinike v Ljubljani. Obenem se še naprej izobražuje, opravlja magisterij na jeseniški zdravstveni fakulteti. In prav pod okriljem fakultete so študenti morali pripraviti tudi videoposnetek na temo promocije zdravja. Matic je izbral tematiko anksioznosti, saj je, kot pravi, tudi sam šel skozi to izkušnjo. Skoraj mimogrede je filmček, v katerem poda tudi nekaj nasvetov oziroma trikov, kako se boriti z anksioznostjo, objavil na svojem profilu na Facebooku in Instagramu. In nepričakovano se je zgodilo, da je doživel ogromno pozornosti in ogledov, po objavi pa so se nanj začeli obračati ljudje s podobnimi težavami in različnimi življenjskimi zgodbami.

»Najprej jih bom sezul«

Ker je spoznal, da gre za ze­lo aktualno tematiko, se je odločil, da bo v prihodnje organiziral delavnice, na katerih bo udeležencem pokazal, kaj je pomagalo njemu na njegovi poti do fizičnega in psihičnega okrevanja. »Najprej jih bom sezul,« pravi v smehu, saj je sam odkril dobrobiti bosonoge hoje. Vključil bo tudi vaje raztezanja telesa, meditacijo, dihalne vaje, poglabljanje vase.

»Danes sem druga oseba, kot sem bil pred nesrečo. In čutim, da se je vse to moralo zgoditi. Danes sledim sebi, notranjemu občutku, pristnosti, resnici. Življenje je kratko in včasih nezavedno trpinčimo in 'pretepamo' sami sebe. Ljudem želim pokazati, da je življenje lepo, da niso sami in da se da premagati vse težave.« Ali kot je zapisal na svojem Instagram profilu: »Pljuni v roke in stopi na pot. Zaupaj vase in nikoli ne opusti svojih sanj.«