Za sanjami se podi po nogometni zelenici

Kostja Horvat trenutno živi v švedskem Stockholmu, kjer je najprej treniral v nogometnem klubu United Nordic IF, sedaj pa je podpisal pogodbo s tretjeligašem Newroz FC. Njegova nogometna kariera se precej razlikuje od tiste, ki smo je Slovenci vajeni iz domačih logov. Horvat se je namreč odločil, da jo bo gradil v tujini.

Bašelj – Vse se je začelo z zavrnitvijo ene od domačih nogometnih članskih ekip tretje slovenske lige. Takrat je bil Kostja Horvat star 19 let. To je bil čas, ko ga je gnala velika želja po uspehu. Odločil se je, da poskusi v tujini in čez sedem mesecev se je preselil v Amsterdam. Naključje je hotelo, da so ga vzeli v polprofesionalni klub AVV Zeeburgia, ki je v tistem času igral v peti ligi. Tehnično je bil na začetku slab, a je trdo delal, veliko individualno treniral in napredek se je kmalu poznal: prvo sezono je zaključil kot drugi strelec omenjene ekipe, strelsko formo pa nadaljeval v drugi sezoni, dokler si ni poškodoval meniskusa in kolenskih križnih vezi. Sledila je rehabilitacija.

V tem času je začel resneje razmišljati o profesionalni karieri nogometaša.

Padci in vzponi

Po dveh dobrih sezonah v Zeeburgii je dobil priložnost v četrti ligi pri ekipi DVVA. Star je bil 22 let. Potem je prišel trenutek, ko se je moral čez noč odločiti, ali bi se preizkusil v Ameriki v profesionalnih vrstah. Odpotoval je v Detroit. Spomni se »brutalnega« urnika treningov, česar njegovo telo ni bilo vajeno. Profesionalnemu tempu je komaj sledil. To je bila prva prava preizkušnja zanj. Sledil je zaplet okoli vizuma in vrnil se je na Nizozemsko.

Po treh letih igranja nogometa je Kostja Horvat spoznal ogromno ljudi in okolje, v katerem je treniral in igral. S pomočjo priporočila se je njegova nogometna pot nadaljevala pri hrvaškem drugoligašu. A se kljub dobri preizkusni dobi stvari niso izšle po željah. Prišlo je do manjšega zapleta, saj v ekipi niso iskali hitrega in eksplozivnega igralca, temveč levičarja … Ni odnehal. Vrnil se je v Slovenijo. Zeleno luč je dobil v klubu druge slovenske lige NK Dekani, kjer, pravi, se je prvič počutil, kot da je nekaj dosegel. »V štirih letih sem prišel zavrnjen iz tretje lige do mesta v ekipi v drugi ligi. Na žalost je epizoda trajala le dober mesec, potem so razglasili epidemijo in se je vse ustavilo.« A ni miroval, oborožen z izkušnjami in samozavestjo si je našel novega delodajalca, tokrat v Belgiji. Zaigral je v ASV Geel, klubu, ki je nedavno igral v drugi belgijski ligi, na zelenici nogometnega stadiona pred 15 tisoč ljudmi. »To je bil zame velik dosežek, da sem podpisal z velikanom. Sezono pa je ponovno prekinila korona,« pripoveduje Horvat. Nato se je pokazala priložnost na Cipru, pri drugoligašu POX FC. Tu pa je Horvatu ponovno zagodlo zdravje in tri dni pred koncem prestopnega roka so mu sporočili, da je mesto v ekipi izgubil. »To je realnost profesionalnega nogometa,« razlaga Horvat. »Veliko več padcev kot vzponov.« A zato ljubezni do nogometa ni izgubil. Naučil se je biti zavrnjen, a še vedno vztrajati. Z nasmehom še doda, je bil res užitek igrati proti nasprotnikom, kot sta to Dinamo Zagreb in Apoel iz ciprske Nikozije.

Družina ga podpira

»Vem, da so ponosni name, da se podim za sanjami,« pove goreče in nadaljuje, da se domov v tem obdobju večinoma vrača le na obisk, in sicer nekajkrat na leto za teden dni. »Seveda je težko biti tako daleč, ampak za uresničitev sanj se pač moraš žrtvovati,« je prepričan mladenič, ki je sicer doma iz zaselka Laško nad Bašljem.

Gorenjski »fuzbaler« danes govori in razume kar nekaj jezikov, nizozemsko in angleško govori tekoče. Pravi, da se novih jezikov z veseljem uči in v tem vidi samo prednost. »V nogometu je veliko priložnosti, samo poiskati jih moraš,« meni. »Moj cilj je, da ne bom imel obžalovanj. Ko bom enkrat prestar, da bi igral, si tako ne bom mogel očitati, da nisem naredil vsega v svoji moči, da bi živel svoje sanje.«