Usodni prstan

Različne podobe njenega življenja, 2. del

»V neposredni bližini biroja sem našla tudi skromno sobo pri neki starejši gospe. Ni bilo kopalnice, a sem kljub temu preživela. Vsak večer sem si pogrela vodo in se umila. Je pa res, da sem prho, ki smo jo imeli v internatu, zelo pogrešala …«

Težko je verjeti, a Silvina življenjska pot se je spremenila zaradi enega samega izgubljenega prstana.

Takole pripoveduje moja sogovornica: »Ena od arhitektk, Metka, mi je nekoč prinesla polno potovalko različnih oblačil in čevljev. Škoda bi jih bilo vreči stran, mi je rekla kot v opravičilo. Hvaležno sem jih vzela. Preden sem potovalko vrnila, sem že iz navade pobrskala po predalih. V natrgani podlogi sem našla zlat prstan, ki je bil zavit v časopisni papir. Bila sem prepričana, da je gospa preizkušala mojo poštenost. Pa ni. Tisti prstan je že dolgo zaman iskala. Imel je zanimivo, a tudi zelo pretresljivo in bolečo pot. Skupaj z Metkino mamo je preživel medvojne grozote v taborišču Ravensbrück. Nihče ni vedel, kako ga ji je uspelo skriti, da ga ji niso zaplenili. Domov se je vrnila s hčerko v naročju in s prstanom, ki je bil zamotan v otrokovih plenicah. Na stara leta so prišle grozote za njo, malo je bila kriva tudi demenca, začela je skrivati stvari. Na varno je spravila tudi prstan in pozabila, kam ga je dala. To, da sem prstan vrnila, je Metki veliko pomenilo. V zahvalo sem dobila lepo nagrado in obljubo, da se lahko po koncu študija zaposlim pri njih.

Zdelo se mi je, da sem z njeno spontano pomočjo 'padla' v čisto drug svet, kot sem ga bila navajena doma. Še zmeraj sem bila zelo neroden, prestrašen in nezaupljiv otrok. Glavo sem imela polno strahov in prepovedi. Če me je kakšen fant dvakrat pogledal, sem že mislila, da sem noseča. Lepo prosim, nikar se ne smejte, tako je bilo. V biroju se sicer več kot koliko niso ukvarjali z menoj, a ker sem se hitro učila, sem vpijala vase denimo njihov način oblačenja, ki je bil zelo eleganten. Opazovala sem jih, kako so jedli pri malici, se pogovarjali po telefonu. Le kaditi nisem začela! V drugem letniku sem že lahko opravljala manjša risarska dela. Zelo me je privlačila notranja oprema. Spomnim se, da sem se rada sprehajala po trgovinah s pohištvom. Nekoč sem se znašla v eni takšni, v Mariboru, zdi se mi, da je bila na Trgu svobode. S prodajalcem sva se zapletla v klepet in potem sem mu predlagala, kako naj prestavi pohištvo, da bo bolj privlačno za obiskovalce. Za čuda me je poslušal in oba sva bila zadovoljna. Ali je zaradi tega kaj več prodal, pa žal ne vem.

Kadar sem šla domov, sem morala na mamino zahtevo zmeraj k spovedi. Bila je prepričana, da v Ljubljani obilo grešim. Kako naj bi grešila, mi pa ni znala razložiti. Moram reči, da se pred domačimi nisem nikoli pojavljala v Metkinih oblačilih. Zmeraj sem si nadela svoje brezoblične cote. Pisalo se je že leto 1986, moji domači pa so še zmeraj živeli kot v srednjem veku. Nič drugega ni bilo pomembno kot to, da si čim prej nekoga najdem in grem nedolžna k poroki. Televizije nismo imeli, le radio, pa še tega smo poslušali le, če je mama dovolila. Moje vrstnice so imele že po dva, nekatere tudi po tri otroke. Tudi zato se me je mama sramovala. Nekoč me je župnik vprašal pri spovedi, ali sem 'lezba'. 'Nikoli te ne vidim v fantovski družbi', je še dodal. Osramočena in prizadeta sem zbežala iz spovednice in se vanjo nisem nikoli več vrnila.

Bilo me je v dno duše sram. Zdelo se mi je, da se podobne misli motajo po glavi vsem vaščanom. S težkim srcem in po dolgem 'cincanju' sem prosila Borisa iz biroja, ali bi me lahko naslednjič pospremil do staršev. Zdel se mi je dober fant, čeprav malo dolgočasen. Zaradi pleše, ki se mu je delala na glavi, se vanj ne bi mogla nikoli zaljubiti! Zato sem se počutila varno ob njem. Brez težav mi je ustregel, in to z besedami, da se mu zdim dobro in pošteno dekle.

In tako se je začelo. Spremljal me je domov in tudi v opero, kamor sem zelo rada zahajala zaradi kostumografije. Spomladi in poleti sva se sprehajala po Zaplani, kjer so rasle počitniške hišice, nekajkrat sva zašla tudi v Poljansko dolino. Vozila sva se kolesi, ker nisem želela, da bi mu povzročala stroške zaradi avta in bencina. Bil je ob meni, ko sem diplomirala. Še zmeraj sva bila samo prijatelja.

Potem smo kar naenkrat, ne da bi vedeli kako, padli v osamosvojitev. Prišlo je do desetdnevne vojne in Borisu se je zdelo, da je prav, da se je udeleži. Kolegi v biroju so se iz njega norčevali, a je vztrajal. Ko smo izvedeli za smrt avstrijskega snemalca Nikolasa, do katere je prišlo konec junija na Letališču Brnik, sem se začela zavedati, da bi bil teoretično lahko med žrtvami tudi Boris. Začutila sem, da sem se nanj že tako navadila, da bi bilo več kot grozno, če bi ga izgubila. Je bila to ljubezen? Nisem se spraševala. Vem pa, da sem pozabila na vse ovire in zadržke, ko se je čez kakšen teden ponovno prikazal na pragu. Stekla sem k njemu in kazalo je, da ga ne bom izpustila iz objema. Oba sva jokala, in to čisto brez potrebe. Več kot deset let sva se že poznala, prvič me je poljubil, prvič se mi njegova pleša ni zdela smešna. Poročila sva se le civilno, ker ni imel zakramentov, a mi ni bilo mar zato. Domači več kot 15 let niso govorili z menoj. Zaradi življenja v grehu sem se jim gnusila. V spolnosti sem imela še dolgo težave, grehi, nečistovanje, nedolžnost in podobne mantre so šli težko iz moje glave.

Ko o svoji ljubezenski zgodbi pripovedujem hčerki, mi skoraj ne verjame. Zdi se ji nemogoče, da bi še v času svobodnih odločitev kakšno dekle živelo v tako mračnjaškem okolju in prepričanju, kot sem jaz. Koliko truda sem potrebovala, da sva šla z možem oba hkrati pod prho! Pa da sem legla k njemu sredi belega dne. Iz mojih zadržkov se ni nikoli norčeval, poskušal jih je razumeti. Še to bom dodala: ko me prosijo, naj jim opremim kopalnico, vztrajam pri večji kabini za prhanje. Še dobro, da me ne vprašajo, zakaj,« je še dodala med smehom.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Žirovnica / sreda, 5. julij 2017 / 10:05

Spominski dan z Laro Jankovič

Moste – V Mostah je v petek zvečer potekala slavnostna prireditev ob spominskem dnevu občine Žirovnica, s katero so se spomnili požiga mostu in streljanja talcev pred 75 leti. V noči s 26. na 27. j...

Objavljeno na isti dan


Zanimivosti / četrtek, 20. december 2007 / 07:00

Anketa: Okraševanje za praznike

Pred vrati so božični in novoletni prazniki. Na to opozarjajo tudi lučke, ki že nekaj časa krasijo predvsem trgovske centre in središča mest. Kako pa vi za praznike okrasite svoje domove?

Gospodarstvo / četrtek, 20. december 2007 / 07:00

Banke pred prazničnimi dnevi le do 12. ure

Kranj - Banke in hranilnice, ki so članice Združenja bank Slovenije, so se dogovorile, da bo ob koncu leta veljal za stranke spremenjen poslovni čas. V ponedeljek, 24. decembra,...

Gospodarstvo / četrtek, 20. december 2007 / 07:00

Gorenjska banka bo izplačala vmesno dividendo

Kranj - Gorenjska banka bo delničarjem (po stanju delniške knjige na zadnji letošnji dan) 10. januarja izplačala 20 evrov vmesne dividende na delnico, pri tem pa bodo posamezniki (fizične...

Zanimivosti / četrtek, 20. december 2007 / 07:00

Namesto božičnice popust za petarde

V prejšnji številki Gorenjskega glasa smo delodajalce vprašali, ali bodo zaposlenim izplačali božičnico ali 13. plačo. Na članek se je odzvala bralka, ki nam je sporočila, da so ponekod pri plači...

Gospodarstvo / četrtek, 20. december 2007 / 07:00

Pokanje petard vznemirja tudi živali

Kranj - Bliža se božično-novoletni čas. Pokanje petard in drugih pirotehničnih sredstev, ki je tako značilno za ta čas, ne povzroča težav le ljudem, ampak vznemirja tudi živali....