Življenje za narod in njegovo kulturo

Glasba so zvoki in ritmika. Če je oboje dobro, je glasba dobra, je leta 2019 v pogovoru za Gorenjski glas povedal prejemnik letošnje velike Prešernove nagrade, danes 92-letni duhovnik, muzikolog, zborovodja, profesor in ustanovitelj slovenskega zborovskega arhiva dr. Mirko Cuderman, gorenjski rojak iz Tupalič.

Na severnem robu vasi Tupaliče v občini Preddvor, pri Nacetu po domače, se je 18. julija leta 1930 očetu Nacetu, po poklicu vrvarju, in mami Frančiški Markun, Tomaščevi iz Bašlja, rodil sin, ki so ga v preddvorski župnijski cerkvi krstili za Friderika, vendar je postal in ostal Mirko. Bil je bister in talentiran otrok. Glasbo je prvič slišal s kora preddvorske župnijske cerkve. Fascinirala ga je in začel se je zanimati zanjo.

Ko sem ga julija leta 2019, leto pred njegovim devetdesetim rojstnim dnevom, obiskal v Ljubljani – tisto leto ga je predsednik Republike Slovenije odlikoval z medaljo za zasluge – mi je pripovedoval, da je tedanjega upravitelja preddvorske osnovne šole Petra Jocifa prosil, da je lahko takrat, ko ni bilo pouka, igral na šolski harmonij. Tudi takrat, ko je služkinja ropotala in pospravljala okrog njega, je igral. Prvi javni nastop po enem mesecu vaje ni bil posebej uspešen. Ko je povabil očeta v šolo in mu je zaigral preprosto cerkveno ljudsko pesem, oče ni natančno vedel, kaj mu je sin zaigral … Mirko se je učil tudi igranja na orgle. Poleg tega je ustanovil pevski zbor, v katerega je povabil mlade preddvorske pevke in pevce. Vadili so v zgornjih prostorih starega preddvorskega farovža. Ko se je vanje vselila družina z dvema otrokoma in ker je bil tudi kulturni dom zaseden, je zbor vadil kar na Mirkovem domu v Tupaličah ob spremljavi harmonija, ki ga jim je posodil kranjski župnik Franc Blaj. Tedanja oblast je Mirka obtožila, da je v zasebnih prostorih nezakonito zbiral ljudi. Kljub posredovanju preddvorskih krajevnih oblasti je moral za deset dni v zapor v Ljubljani.

Leta 1948 je maturiral na kranjski gimnaziji in se – ne da bi povedal domačim – odločil za duhovniški poklic. Bolj ga je sicer mikala medicina, vendar ni bil zanjo, saj se je bal krvi. Odšel je v ljubljansko bogoslovje in leta 1954 je prejel duhovniško posvečenje. Določen je bil za kaplana v Trnovem. Tam je ostal dve leti.

Slovo od ljubljanskega stolnega kora

Na njegov glasbeni talent so bili pozorni že med študijem na Teološki fakulteti. Glas o nadarjenem mladem duhovniku je prišel do tedanjega škofa Antona Vovka, ki ga je poslal na študij na Dunaj. Cuderman, ki je čakal na potni list skoraj eno leto, je na Dunaju hkrati končal študij cerkvene glasbe na Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost in študij muzikologije na Filozofski fakulteti, kjer je leta 1960 tudi doktoriral. Vrnil se je v Ljubljano in postal regens chori – vodja stolnega kora v stolnici. To so bila ustvarjalna leta zbora, ki je pod vodstvom Mirka Cudermana in Venčeslava Snoja izvajal čudovite orkestralne maše, oratorije in rekvieme, tudi Mozartovega. Ker sta prišla v stolnico nov župnik in organist z drugačnimi pogledi na glasbo, se je leta 1970 Cuderman od stolnice poslovil. »V liturgiji sem še naprej skušal ohranjati tudi vrhunsko cerkveno glasbo, pa mi ni uspelo. Po svoje to razumem, saj nekateri duhovniki niso imeli posluha ali niso razumeli bistva cerkvene glasbe in tudi nikogar niso vprašali, ali ima posluh ali ne,« je o svojem slovesu od stolnega kora v že omenjenem pogovoru za Gorenjski glas povedal doktor Cuderman.

Consortium Musicum, Komorni zbor in oktet

Ko je bil še v stolnici, je po vzoru nekaterih evropskih držav, še posebej Avstrije, v katerih za koncertno dejavnost poleg uradnih ustanov skrbijo tudi civilna društva, načrtoval ustanovitev takega društva tudi v Sloveniji. Leta 1968 je bilo ustanovljeno Društvo Consortium musicum, znotraj katerega je deloval zbor, v katerega je dr. Mirko Cuderman vključeval vrhunske ljubiteljske pevce. V štiridesetih letih vodenja društva in zbora je maestro prvič predstavil slovenskemu in tudi tujemu občinstvu številna, tudi manj znana dela iz domačega in tujega zborovskega repertoarja, predstavljal je tudi vrhunsko cerkveno glasbo. Zbor je leta 1984 v Vatikanu na posebni avdienci sprejel takratni papež Janez Pavel II. Dr. Cudermanu je bilo v petdesetih letih glasbenega udejstvovanja – upokojil se je leta 2009 – zaupano vodenje nekaterih najboljših zborov, tudi Komornega zbora RTV Slovenija in zbora Slovenske filharmonije. Skoraj deset let je bil umetniški vodja Slovenskega okteta. Bil je tudi profesor na Teološki fakulteti v Ljubljani in na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Dr. Mirko Cuderman se je v slovensko glasbeno in pevsko zgodovino trajno zapisal tudi zato, ker mu je leta 1991 po nekajletnih prizadevanjih in prepričevanju politikov, tudi takratnega kulturnega ministra dr. Andreja Capudra, uspelo ustanoviti vrhunski poklicni pevski zbor – Slovenski komorni zbor. Zbor, ki se je kasneje združil z zborom Slovenske filharmonije, je pod Cudermanovim vodstvom posnel dve obsežni antologiji slovenske zborovske glasbe. Zbirka Musica sacra Slovenica obsega 33 zgoščenk in je pregled slovenske duhovne glasbe 19. in 20. stoletja. Zbirka Slovenska zborovska glasba pa obsega 55 zgoščenk in je antologija slovenske posvetne zborovske glasbe od sredine 19. stoletja do sodobnosti. Dr. Cuderman je pred snemanjem vse skladbe muzikološko pregledal in skrbel, da so bile posnete v nepopačenem izvirniku.

Darilo deželi pevcev

Letošnji Prešernov lavreat je pogosto rekel, da ni naroda na svetu, ki bi imel toliko pevcev in pevskih zborov, kot jih ima slovenski. Oddolžil se mu je na najbolj plemenit način. Leta in leta je po Sloveniji zbiral glasbeno literaturo in posnetke različnih avtorjev, zbirko uredil in katalogiziral in jo podaril slovenski javnosti oziroma januarja leta 2013 ustanovljenemu Slovenskemu zborovskemu arhivu. Obsega nad sto tisoč enot in je pripravljen tudi v elektronski obliki. Med drugim obsega 44.275 naslovov muzikalij, 1796 zgoščenk in 1054 plošč z zborovsko in orkestralno glasbo … Dejanje, kakršnih doma in po svetu ni veliko!