Kjer sta univerza in mesto eno

Pretekle konce tedna raziskujem Coimbro. Sprehajam se po ulicah, ki jih še nisem prehodila, posedam v kavarnah ob že dobro znanem pastelu in kratki kavi, nabiram rjav ten na sončnih pobočjih parkov in se potikam med trgovinicami s spominki, ki bi jih rada prinesla domačim. Čas mi kot droben pesek počasi polzi med prsti in vse prevečkrat se opomnim, da se vrata tega lepega poglavja tiho zapirajo. Če bi bilo komu mar, bi se poslovila na veliki skali, v stilu Quieme das Fitas, z bučno parado in tedenskim poslavljanjem od izkušnje in od dela življenja, ki si ga bom za vedno zapomnila.

Danes sva se z Nejcem odpravila na sprehod po precej praznem mestnem jedru, zavila proti univerzi, ki kraljuje na najvišjem coimbrskem griču, se sprehodila čez vedno bolj in bolj cvetoč botanični vrt in obsedela na kamnitih klopeh Miradoura do Penedo da Saudade. Majhen park na robu južnih pobočij se je kopal v cvetočih rožah in toplem soncu, številne spominske plošče, ki so jih v spomin univerzi in mestu po parku postavili nekdanji študenti, pa so skupaj z nama samevale v toplem jutru. Vsaka kamnita plošča je bila drugačna – nekatere so z dolgimi verzi slavile študentsko življenje, druge opevale ljubezen do mesta, znanja in svobode, spet tretje so bile le preprosta zahvala vsem, ki so z znanjem in izkušnjami obogatili študentska življenja.

V nobenem drugem portugalskem mestu ni akademska tradicija tako zelo vpletena v vsakdanje življenje študentov, kot je v Coimbri. Ne samo da se akademsko leto začne in konča s skoraj tedensko proslavo v čast vsem, ki prihajajo ali odhajajo, ampak študenti iz dneva v dan ponosno zastopajo tradicijo in običaje. Z uniformami – temna krila za dekleta in hlače za fante, bela srajca in črno ogrinjalo, ki rahlo spominja na tista iz filma o Harryju Potterju. Nobenega nakita, ličil ali dodatkov, ki bi izkazovali bogastvo ali neenakost. Ko se vračava proti domu, obhodiva številne t. i. republike – na prvi pogled grozno zapuščene hiše z zaprtimi spodnjimi polkni, grafiti in nenavadnimi skulpturami so študentski domovi, ki so že vse od 14. stoletja vodilo tradicije in eni izmed pomembnih ohranjevalcev akademskega vodila: skupnosti in demokracije.

Potem pa je vredno omeniti še praxe – enega najstarejših običajev, kjer univerza z igrami, izzivi in učenjem o tradiciji v študentsko življenje vključi nove študente, jim vcepi občutek pripadnosti, enakosti in spoštovanja. Zdi se, da tu študenti ne pridobijo le novih akademskih nazivov, ampak postanejo tudi del pomembne in najstarejše akademske skupnosti na Portugalskem.