Brat je bil bog, jaz pepelka

Različne podobe njenega življenja, 1. del

Silvino usodo je zaznamovalo že njeno rojstvo. Rodila se je doma, porod pa je trajal in trajal, ker je imel otrok napačno lego.

»Zgodbo o tem, da me je mama preklela, ko sem komaj prišla na ta svet, sem slišala neštetokrat,« pripoveduje Silva.

»Po svoje sem jo celo razumela. Ko ji babica ni več mogla in znala pomagati, je poslala po svojega sina, študenta veterine. Sprva ni hotel priti, a ko mu je zagrozila, da bosta porodnica in otrok zaradi njega umrla, se je, ker je bil tudi on globoko veren, vseeno premislil. Njegova prisotnost je bila za mamo, zelo sramežljivo žensko, neznosna. V tistem, ko sem se po mukah in težavah le rodila, je prišlo do hude raztrganine presredka. Kakšna zmešnjava! Zdravnik, po katerega se je z vozom odpeljal oče, je prišel iz sosednjega, skoraj trideset kilometrov oddaljenega kraja, a šele čez nekaj ur. Ni mu bilo prav, da so ga poklicali. Leta 1962 so ženske večinoma že rojevale v porodnišnici, predvidevam, da kot splošni zdravnik ni imel s porodi nobene prakse. Presredek je zašil, in to brez lokalne anestezije. Mama je imela kasneje velike težave pri spolnih odnosih. Kot mi je povedala teta Jelka, se je moral oče po bratovem rojstvu preseliti v drugo sobo, ker ga ni več prenašala ob sebi. Bolečine, ki so spremljale vsak odnos, so bile menda zelo hude. So bile takšne v resnici ali samo v njeni glavi, ne bom nikoli izvedela, ker mama o tem ne govori. Po eni strani se ji zdi sramotno, po drugi strani pa me tako sovraži, da me niti videti ne more. Krivi me za vse težave, ki so se ji v življenju nagrmadile. Neštetokrat mi je, že ko sem bila otrok, vrgla v obraz, kako bi bila ona srečna, če me ne bi bilo. Lahko si le predstavljate, kako me je bolelo, ko sem se začela zavedati pomena besed.

Brat Jakob je bil bog, jaz nezaželena pepelka. Vpričo naju se na očeta ni nikoli drla, jezila ali kaj podobnega, a njen mrzli pogled, ki mu ga je namenjala, je povedal vse. Še dobro, da sem imela teto Jelko, ki me je pogosto vzela k sebi. Bila je preprosta, a srčna ženska s sedmimi sinovi. V meni je videla neke vrste hčerko, ki si jo je po tihem želela, a se ji želja ni uresničila. Stric Pavel je rad stresal šale, če je popil kozarček preveč, nas je poklical z dvorišča, da smo mu pomagali po stopnicah do kamre, kjer je potem prespal noč. S svojim smrčanjem ni hotel motiti tetinega spanca. Predstavljate si, kako sem se počutila, ko sem se vračala domov, v tišino, v kateri smo živeli. Vsak od nas je tičal v svojem kotu, še ljubljeni brat si zraven mame ni upal na glas smejati.

Bilo je skregano z vsako logiko, ko me je mama že kmalu po šestnajstem letu začela spodbujati, naj si najdem primernega fanta in se poročim. Takrat sem že vedela, kaj se ji je zgodilo na porodu, pa tudi neumna nisem bila, tako da sem znala sešteti ena in ena.

Naredila sem vse, da sem odšla od doma!

S pomočjo župana, ki je bil Pavlov sošolec, sem dobila štipendijo in se vpisala na oblikovno šolo v Ljubljani. Kakšen vik in krik je nastal! Mama je imela umetnike, ki naj bi učili na tej šoli, za umazane in pokvarjene. S teto Jelko pa sta si zelo glasno skočili v lase, ker ji je mama očitala, da me je nalašč spustila v kurbišče, kjer se bom pokvarila.

Po pravici povem, da sem o spolnosti, bognedaj o orgazmu, za današnje pojme vedela zelo malo. Nekaj namigov sem dobila pri teti, nekaj pri verouku, nekaj informacij sva si delili s sošolko, ki je bila podobna nevednica kot jaz. A kako uskladiti 'nečistovanje', o katerem je govoril gospod župnik, z 'lepimi trenutki', ki jih je omenjala teta? Še dobro, da smo imeli revijo Antena, v kateri je sicer pisalo marsikaj, a bolj malo konkretnega.

Mama je govorila o 'grozotah', za katere je bolje, da jih ženska izkusi mlada, ko še 'več prenese', kot malo starejša. Spomnim se prvega fanta, ki me je nekoč pospremil do doma. Med nama ni bilo še nič, razen dveh, treh nedolžnih poljubov. A mama je že začela lajnati, kdaj bo poroka pa da bi bilo najbolje, da je čim prej, da bom pustila tisto 'pokvarjeno' šolo in začela živeti spodobno življenje poročene ženske. Res sem bila v škripcih: kaj naj ji sploh rečem? Fante sem imela rada, a pred menoj so bili drugačni cilji: želela sem študirati. Ko je videla, da name nima vpliva, mi je prepovedala, da bi prihajala domov. Rekla mi je, da se boji, da bi pokvarila brata, ki ima čisto in nedolžno dušo, ne črne, kot je bila moja. Ne morem povedati, koliko sem tam okoli osemnajstega leta zaradi nje prejokala!

Sošolke so za polnoletnost dobivale darila, denimo verižice, zapestnice, to je bilo takrat moderno, meni pa še voščil ni nihče. Teta je pozabila, oče si verjetno ni upal, bratu je bilo za te reči vseeno.

Konec šolskega leta je bil tik pred vrati. Na stopnicah me je ustavila razredničarka in me vprašala , ali bi sprejela počitniško delo v arhitekturnem biroju, v katerem je bil zaposlen tudi njen mož. Bila sem presrečna! Prvič v življenju je nekdo opazil moje sposobnosti, moje darove in mi ponudil možnost, da jih izkoristim.

V neposredni bližini biroja sem našla tudi skromno sobo pri neki starejši gospe. Ni bilo kopalnice, a sem kljub temu preživela. Vsak večer sem si pogrela vodo in se umila. Je pa res, da sem prho, ki smo jo imeli v internatu, zelo pogrešala …

Čeprav sem sanjala o tem, da bom pomagala risati načrte, iz tega ni bilo nič. Logično. Porabili so me za različna administrativna in kurirska pota. Njihovo delo sem strašno občudovala, vsi po vrsti so se mi zdeli zelo pametni. Šele čez čas sem ugotovila, da so bili arhitekti le trije, ostali so bili risarji …

Eden med njimi je bil tudi Boris, s katerim sem se veliko kasneje, čez devet let, poročila.«

(Konec prihodnjič)