Izgubljenega psa rešil z Brane

Kamniški gorski reševalec Matjaž Šerkezi je konec minulega tedna s poledenele skalne police tik pod vrhom 2253 metrov visoke Brane rešil psa, ki se je v gorah izgubil dan pred tem. Varno ga je pripeljal nazaj v dolino, ob tem pa naletel na neizmerno pasjo hvaležnost.

Kamniška Bistrica – Črno-bel mejni ovčar, ki sliši na ime Jimmy, se je skupaj s svojim lastnikom v četrtek, 27. januarja, odpravil v visokogorje, a se nekje med Kamniškim sedlom, Brano in Tursko goro izgubil.

S pomočjo družabnih omrežij je stekla reševalna akcija, saj so psa mnogi želeli najti, informacija o pogrešanem štirinožnem kosmatincu pa je pritegnila tudi kamniškega gorskega reševalca Matjaža Šerkezija, tudi strokovnega sodelavca Planinske zveze Slovenije, ki ga širša javnost v medijih pozna prav kot sogovornika o varni hoji v gore. Matjaž je tudi sam velik ljubitelj živali, saj se v gore rad podaja tudi s svojo psičko Chilly, ker pa so razmere v visokogorju te dni za neizkušene izredno zahtevne, si ni želel, da bi se psa lotili reševati planinci, ki temu ne bi bili kos.

Obiskovalci Kamniškega sedla so v petek poročali, da so slišali tuliti psa nekje v poledenelem skalovju Brane, zato se je tja podal tudi sam. »Razmere so te dni v gorah idealne za izkušene alpiniste, a zelo nevarne za neizkušene. Vsa pohvala mlademu lastniku, ker je ravnal odgovorno in ni sam šel za psom. Tega se v GRS Kamnik najbolj bojimo,« nam v uvodu pojasni Matjaž, nato pa nadaljuje, da si je že doma pripravil vso potrebno opremo – plezalno vrv, različna varovala in tehnične pripomočke.

Pogrešanega psa mu je hitro uspelo najti – »zaplezanega« na poledeneli skalni polici v Šiji pod Brano, ki je poznana le alpinistom, s katere pa si ni upal sam, zato je tam preživel mrzlo noč. »Psa sem navezal na vrv, ga zavaroval s cepinom, sam splezal nekaj korakov dol, se zavaroval s cepinom, nato potegnil psa k sebi v naročje ter potem to ponavljal čez cel najstrmejši del. Kjer so bile skale, je hodil spredaj v tegu vrvi. Skratka, kot bi imel na vrvi človeka,« opiše in pripomni, da se je o najbolj primernih korakih posvetoval tudi z inštruktorjem gorskega reševanja Jernejem Laniškom, o dogajanju pa je obvestil tudi Center za obveščanje 112.

Kako pa ga je Jimmy pričakal? »Predvsem je bil prestrašen. Pred mrazom se je dobro zavaroval, ker si je naredil neke vrste gnezdo in je bil zvit v klopčič. Pa še gosta dlaka ga varuje. Lahko rečem, da je glede tega upošteval vse nasvete, ki jih udeleženci dobijo na tečaju varnejše hoje v gore v organizaciji GRS Kamnik. Problem je bil prvi stik, ker me ne pozna, to sem pričakoval. Zato sem že prejšnji večer prosil lastnika za njegovo najljubšo igračko. Na koncu ga je prepričal moj sendvič. Pomagalo mi je, da imam tudi sam doma psa, predvsem pa so mi pomagala leta dela v GRS, kjer se s kolegi srečujemo v podobnih situacijah, ko mirimo in spodbujamo ponesrečene. Ja, v gorskem reševanju je veliko psihologije, veliko čustev, in zato smo veseli, da imamo v svojih vrstah gorske reševalke, ki le znajo biti bolj nežne in drugačne od nas, moških.«

Ko se je s psom varno spustil do koče na Kamniškem sedlu, je poklical lastnika, ki jima je nato prišel naproti vse do Pastirjev.

Zgodba se je tako zelo srečno končala. Jimmy je bil svojemu rešitelju hvaležen bolj kot marsikateri ponesrečenec v gorah, ki mu pomaga GRS, prav tako lastnik, a Matjaž Šerkezi poudarja, da bi, če bi ocenil, da bi bilo reševanje prenevarno, psa zavaroval in se ponj vrnil z ekipo in dodatno opremo. »Nikoli ne gremo 'na juriš' v breg, ker si preprosto ne smemo privoščiti napake. In pri spuščanju s psom je bilo vse to upoštevano, celo več, ker pes lahko instinktivno reagira drugače, kot bi pričakoval. Ampak zanimivo, kot bi vedel, da je v kočljivem položaju in je praktično delal vse po navodilih.« Za konec pa še odgovor tistim, ki se jim je zdelo reševanje preveč tvegano in zato nepotrebno: »Mali kosmatinci nam pomagajo pri reševanju iz plazov, iskanju izgubljenih, v ruševinah, pomagajo slepim pri gibanju … in sedaj ga naj bi pustili na cedilu?!«