Sporočilo staroselcev

Zahodni svet je staroselska ljudstva stoletja doživljal kot primitivna, jih poniževal in iztrebljal. V našem času, ki je v znamenju ekološke krize, pa spoznavamo, da se od njih lahko tudi učimo, njihovo izročilo je navdihujoče …

Povezanost z naravo

Staroselska ljudstva so svet doživljala drugače: Vse živo je enakovredno, vredno spoštovanja in varovanja. Zahodna civilizacija pa je v zadnjih stoletjih postala antropocentrična: Človek je v središču sveta, je nekaj več, vse druge oblike življenja so mu podrejene in lahko z njimi počne, kar hoče. Več o tej temeljni razliki nam vedo povedati staroselski pričevalci in borci za njihove pravice. Tak je tudi Mateus Tremembé, eden od mladih voditeljev ljudstva Tremembé, ki živi na obalnem območju brazilske zvezne država Ceara. »Glavna razlika, ki jo opažam med zahodno kulturo in kulturo staroselcev, je v povezanosti z naravo, v povezanosti z duhovi narave, z živalmi, z rastlinami. Staroselci to vez ohranjamo z načinom življenja, ki se prenaša iz roda v rod, preko katerega se učimo, da je skrbeti za Mater Zemljo enako skrbi za naše lastno telo, saj smo del njenega. Ko varujemo našo mater, ščitimo to, kar nam je najpomembnejše, prihodnost naslednjih generacij. Ta skrb tvori najpomembnejši del naše zgodovine, naše identitete in naše kulture, in učimo se je od naših voditeljev, starešin, naših žensk, ribičev in poljedelcev znotraj ozemlja, na katerem živimo. Od njih se učimo razumevanja, da avtohtone rastline in drevesa niso pomembni samo zaradi svojih sadežev, temveč tudi zato, ker so zdravilna in nas zdravijo. Vemo, katero lubje dreves se uporablja pri izdelavi zdravilnih pripravkov, vemo, katero lubje zdravi tako duha kot fizično telo.« Osvajalci staroselskih dežel se na izročilo staroselcev niso ozirali, kaj šele, da bi jim bili hvaležni. »V zahvalo za to, da se vsakdan bojujemo za Mater Zemljo in jo varujemo, od zahodne družbe prejemamo nasilje, posilstva, rasizem. Zaradi našega boja za ohranitev Matere Zemlje, naših običajev in tradicije si nas želijo podrediti kot manjvredna bitja. Vsi skupaj moramo delati na dekolonizaciji, da bi ljudje razumeli, da mi smo del Matere Zemlje, da predstavljamo del rešitve problema podnebnih sprememb. Staroselska ljudstva smo del narave. Smo kot drevo, ki mu režejo veje. Vendar bomo zdržali tudi to, saj naše korenine segajo globoko v zemljo, kjer živimo.«

Semena drugačnih prihodnosti

Sicer pa današnji staroselci čutijo, da se v delu zahodne javnosti odnos do njih spreminja. Matevž iz ljudstva Tremembe zato upa na boljšo prihodnost. In nam sporoča: »Zahodna družba se vede, kot da so beli, bogati ljudje boljši in več vredni od nas, staroselskih prebivalcev. Toda moje vprašanje je usmerjeno v prihodnost. Na prihodnost vas, ki živite v mestnih središčih in ki se danes prehranjujete le s tem, kar proizvede podeželje. Bomo v prihodnosti imeli dovolj denarja, da si bomo lahko privoščili zrak, ki ga dihamo? Mnogokrat sem slišal naše starešine omenjati pregovor, ki pravi, da se bo človek zavedel, da ne more jesti denarja šele takrat, ko bo posekano zadnje drevo, ko bo zastrupljena zadnja riba in ko bo uničen še zadnji del sveta s čistim zrakom, šele takrat mu bo postalo jasno, da se denarja ne da jesti. Denar ljudem ne more kupiti prihodnosti. Dekolonizirati je treba zahodno miselnost, katere industrializacija, potrošništvo in lepotni standardi delajo kulturo tradicionalnih, staroselskih ljudstev povsem nevidno. Staroselska ljudstva ne predstavljamo nikakršne ovire razvoju. Staroselska ljudstva ponujamo številna semena drugačnih prihodnosti, potencialno bolj trajnostnih, bolj zrelih, in, v več pogledih, nezamisljivih.« (Vir: Aleksandra K. Kovač, MMC RTV SLO)

V interesu skupnosti

V tem duhu razmišlja tudi Ana Sofia Pinedo Toguchi, igralka, pedagoginja, sociokulturna menedžerka in direktorica umetniške skupine Arena y Esteras iz Peruja, pripadnica andskih ljudstev iz Peruja. »Civilizacijski model zahoda želi življenje nasilno spremeniti v dobiček, ki gre v korist peščice ljudi, davek pa plača ostala večina prebivalstva. V kozmoviziji, kakor jo dojemamo andska ljudstva, staroselci perujske Amazonije in Latinske Amerike, čas in prostor nista linearna in strogo definirana, temveč rezultat stoletij življenja in njegovega prepleta v vseh smereh in oblikah. Družine se tukaj združujejo in gradijo velike skupnosti, imenovane ayllu. Ayllu pripadajo še veliko večjim skupnostim, to so skupnosti narave, skupnosti božanstev, skupnosti človeštva. Nam je pomembno, da se skrbi za življenje, za zemljo, za polje, da bi živeli v izobilju, da bi imeli vsi dovolj hrane, da bi vsi skrbeli za vse.« To pa zveni že precej komunistično.