Jaz nisem za v Dubaj

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 29. januar 2022 / 06:10

Klemen Langus je karizmatični vizionar turizma v Bohinju, ki se iz nekoč malce zaspane skupnosti, znane po lepi naravni in kulturni krajini, a tudi po razpadajočih hotelih in slabi prometni povezavi s svetom, razvija v turistično najnaprednejše območje v regiji.

Pred kratkim ste se vrnili iz Dubaja, kjer ste bili koordinator predstavitve turizma alpske Slovenije na Expu 2022. Ste imeli čas ozreti se okoli sebe in pogledati, kaj v tem trenutku ponuja svetovni turizem?

Turizem je bil le en, sicer pomemben del glavne tematike Expa. Tudi tam je bilo videti, da sta trajnost in mobilnost »mainstreama« v družbi. Vsi smo eko, zeleni, trajnostni, povezani in odgovorni, vozili se bomo z avtobusi, vlaki ali hodili peš ... Zanimivo je bilo opazovati, kako so države predstavljale te svoje vizije. Videl sem tudi ogromno odličnih digitalnih prezentacij in dobil kup idej, ki bi jih lahko uporabili tukaj, v Bohinjki, informacijskem središču TNP v Stari Fužini. Toliko vsega je bilo, da samega Dubaja nisem videl prav čisto nič!

Kar me ob videnem skrbi, je to, da bi bilo vse skupaj lahko samo ena velika predstava brez realne vsebine.

Tudi slovenski turizem v zadnjih letih preplavljajo zelene sheme, strategije, načrti, certifikati, slogani ...

Morda bi morali vendarle večkrat razmišljati po zdravi kmečki pameti, kot rečemo. Vemo, kaj potrebujemo, in za uresničitev ideje ne potrebujemo doktoratov znanosti na temo organizacije in izvedbe. V Bohinju, na primer, vemo, da potrebujemo dober javni prevoz. Da spremenimo navade ljudi, ga moramo tudi uspešno spromovirati – prav spreminjanje navad pa je najtežje.

Pa vendar: strategije imamo in priznati moramo, da so zelo dobro orodje za dosego zastavljenih ciljev. Sheme nas silijo v povezovanje, poslušanje drug drugega, izmenjavo podatkov in stališč. Tudi kolektivne blagovne znamke, ki smo jih razvili, so orodje in tudi platforma za nove ideje, ki jih posameznik ali ena organizacija enostavno ne more sama razviti, ker nima dovolj razpoložljivih virov.

Je ena od takšnih tudi Skupnost Julijske Alpe?

Gre za zaokrožen prostor, ki je sicer raznolik, a deluje kot celota, zato so tudi potrebe, razvojni in naravovarstveni cilji v njem zelo podobni, če že ne enaki. Ugotovili smo, da bo treba naše sodelovanje tudi na nek način formalizirati. Postaviti vizijo in filozofijo, ki smo jo razvili, v nek okvir, sicer se nam vse skupaj lahko »sfiži«. Pot, ki je nastala kot potreba po elementu povezovanja skupnosti Julijskih Alp, je uspešnica, katere del bi bili zdaj radi že vsi. Če bomo na vse dogodke, katerih cilj je zgolj povečanje števila gostov, obesili znamko Juliana Trail, bo projekt kljub jasnim temeljem zvodenel. Zamislili smo si jo pred leti na nekem dogodku v Nemčiji, ampak v bistvu gre za staro zgodbo, ki jo je Janez Bizjak, nekdanji direktor TNP in lanski Belarjev nagrajenec, razvil že v osemdesetih letih.

Zakaj, menite, da je pohodniška pot Juliana Trail postala takšna uspešnica?

Tudi zame ta uspeh predstavlja veliko vprašanje, na katero ne poznam odgovora, razen tistega, s katerim sam sebi nalivam vodo na mlin: ker je tako preprosta. Ko smo jo snovali, nismo želeli razviti inovativnega turističnega produkta. Oh, to besedno zvezo bi kar z zakonom prepovedal! Turizem je panoga, ki mora biti ponižna, poslušna ter občutljiva do potreb ljudi in prostora, v katerega vstopa. Iz tega pogleda se je razvil koncept turizma kot dnevne sobe: ko grem na obisk k nekomu, ki me je povabil, sem navdušen, ne samo zaradi lepote stanovanja, v katero sem prišel, ampak tudi zaradi odnosa gostitelja. Slovenska navada je, da se, ko vstopamo v prostor drugega, celo spoštljivo sezujemo. V tem čudenju in interakciji z gostiteljem nastajajo zanimive povezave, ki obogatijo tako gosta in gostitelja.

Radi rečete, da je turizem panoga, ki mora biti vedno na drugem mestu, nikoli na prvem.

Tako je. Groza me je na primer ob misli na to, da bi Julijske Alpe ali pa Bohinj postal »turistični resort«. Turizem je v tem okolju gost zadnjih 150 let, prav nič več. Človek, ki je ustvaril tukajšnjo kulturno krajino, pa tu živi že 4.500 let. Super je, da je pred stoletjem in pol z gorništvom in pohodništvom, ki sta marsikateri bohinjski družini prinesla sloves in preživetje, ter razvojem železnice in propadom železarstva v ta prostor kot gospodarska panoga vstopil turizem. Danes si Bohinja ne znamo predstavljati brez turizma. Ampak nikoli ne sme postati zastavonoša tega območja.

Vam je epidemija dala čas za razmislek, kako naprej?

Korona je dala priložnost za nov pogled. Kar naenkrat ne govorimo več o kvantitativnih ciljih in številkah, temveč zgolj o turizmu kot generatorju trajnostnih sprememb. Že omenjena prispodoba turizma kot dnevne sobe je osnova za vizijo o tem, kakšen turizem si v prihodnosti želimo. Da to dosežemo, moramo spreminjati navade, kar lahko storimo le s sprejemanjem pravil. Pravil, ki jih mora gost, obiskovalec, pa tudi domačin spoštovati.

Na kakšen način?

Naša naloga je, da z jasnim zavedanjem o tem, kdo smo in od kod prihajamo, povabimo ljudi, ki jih želimo gostiti, in to tako, da bodo povabilo razumeli in se za prihod odločili tisti, ki jim to okolje ustreza. Ali pa se bodo na podlagi naših informacij odločili, da jim pač ni do tega, da pridejo v Bohinj. Tako kot na primer rečem sam: jaz nisem za v Dubaj. Nisem za tja, tako se počutim.

Kdaj ste osebno začutili to posebnost Bohinja?

Ko sem se vrnil iz študija v Ljubljani, mi je pokojni župan Kramar ponudil službo na takrat komaj ustanovljeni Lokalni turistični organizaciji. To je bila moja prva in do sedaj edina služba, za kar sem mu zelo hvaležen.

Čeprav sem kar dolgo študiral, sem na koncu z odliko diplomiral s temo Lastniške cerkve kot začetek cerkvene organizacije na Slovenskem in se seveda začel ozirati po službi v kakšnem muzeju. Turizem mi je prestavljal samo začasen postanek na poti do tiste prave zaposlitve. Pa mi je nekdo rekel: ko se boš enkrat okužil s turizmom, ne boš več hotel nikamor drugam. Natančno to se je zgodilo. Ko smo nato leta 2002 dobili prvi evropski projekt, sem videl, kaj vse je mogoče narediti ... – in ostal.

Kako to, da ste šli v dokaj samosvojo pot v primerjavi z Bledom in Kranjsko Goro, na primer?

Morda je temu botrovala prav nesrečna zgodba s propadajočimi hoteli, o kateri zdaj, ko vendarle imamo investitorje, s katerimi smo zelo zadovoljni in s katerimi dobro sodelujemo, lahko govorimo celo o sreči za bohinjski turizem. V tistem obdobju sva se skupaj z mojim predhodnikom Markom Lenarčičem odločila, da se pisanje strategije razvoja turizma v Bohinju zaupa skupini domačinov, ne kakšni agenciji iz Ljubljane, kot je bila takrat navada. Takrat je nastala pomembna energija, ki je povezala številne Bohinjce. In ko se je zlomil sistem hotelov, smo to videli kot priložnost, da stvari vzamemo v roke domačini.

Kaj danes predstavlja največjo grožnjo takrat zastavljeni viziji?

Mislim, da je sploh ni ... razen morda, da vse skupaj postane samoumevno, utečeno in se zato nehamo truditi. Zato je vstop investitorja, kot je Damian Merlak, v Bohinj tako zelo pomemben. Ne le ker bomo z njegovimi investicijami dobili dobro infrastrukturo, ampak tudi z vidika profesionalizacije. Hoteli omogočajo trdnost celoletnega turizma, kar je tisto, kar si želimo.

Seveda pa moram poudariti še nekaj: jasno zavezo, ki smo jo začeli graditi s prihodom Bojana Travna na mesto predsednika sveta zavoda Turizem Bohinj. Če sem sam leta 2012 videl priložnost, da zavod prevzame odgovornost za to, kar se s turizmom dogaja v Bohinju, je on jasno in glasno izrazil tisto, česar si jaz morda nisem upal poudariti dovolj na glas: naš odnos do Triglavskega narodnega parka.

Tudi sam se nikoli nisem mogel strinjati s trditvami, da je TNP za Bohinjce ovira. Obratno, verjel sem, da je za nas velikega pomena in tisto, na kar se moramo opreti. Bojan Traven je tisti, zaradi katerega je vsem postalo jasno, da narodni park za nas pač ni ovira. No, nekdanji župan Kramar – bog mu daj večni mir in pokoj – pa je s spremembo zakona o TNP dosegel, da Bohinj zdaj iz proračuna vsako leto dobiva znatna sredstva, ki nam omogočajo razvoj.