Novih pet Klasične Beletrine

Drugi letnik Klasične Beletrine prinaša dela Miguela de Cervantesa, Josepha Rotha, Charlesa Dickensa, Victorja Hugoja in Joséja Marie de Eçe de Queirósa.

Zbirka Klasična Beletrina prinaša vrhunce svetovne književnosti. Pet let zapored bo vsako leto predvidoma ob koncu leta izšlo pet klasikov, pet vrhunskih romanov in zbirk novel, skupaj torej 25 naslovov. Ambiciozno zbirko so zasnovali Mitja Čander, Špela Pavlič in Aleš Šteger, k sodelovanju pa so povabili še poznavalca tako slovenske kot svetovne književnosti dr. Janka Kosa. V izbor so vzeli tiste knjige iz svetovne zakladnice književnosti, za katere so ocenili, da bi jim koristil nov, osvežen prevod, če je ta še vedno aktualen, pa je bilo njihovo vodilo predvsem znova bralcem ponuditi knjižni naslov, ki razen v knjižnicah na trgu že dolgo ni več dostopen. Z novimi prevodi so se želeli tudi približati mlajšim bralcem, ki jih mogoče nekoliko arhaičen jezik odvrne od branja.

Pri tem velja dodati, da ne gre vedno za najbolj razvpite knjižne naslove posameznih avtorjev, ampak tudi za njihova druga kvalitetna in za njihov literarni razvoj ključna dela. Dodana vrednost h knjigam so tudi spremne besede uveljavljenih slovenskih poznavalcev literature. Po prvem letniku, ko smo v branje dobili dela Jonathana Swifta, Antona Pavloviča Čehova, Andréja Gida, Thomasa Manna in Selme Lagerlöf, je zdaj pred nami drugi letnik s štirimi romani in zbirko novel v izvrstnih novih prevodih in z iskrivimi spremnimi besedami literarnih poznavalcev.

Najprej smo odprli platnice knjige z naslovom Zgledne novele, v kateri je zbranih dvanajst novel avtorja znamenitega Don Kihota, španskega pisatelja Miguela de Cervantesa. Novele, ki pomenijo dokončno rojstvo sodobne kratke proze, je prevedla Veronika Rot, spremno besedo pa napisala Branka Kalenić Ramšak. Za naše območje bo še posebno zanimiv roman Josepha Rotha z naslovom Radetzkyjeva koračnica v prevodu Mire Miladinović Zalaznik. Eden najpomembnejših avtorjev moderne avstrijske književnosti, ki je živel in ustvarjal na prelomu iz 19. v 20. stoletje, v knjigi portretira tri generacije slovenske družine Trotta na platnu propadajočega avstro-ogrskega cesarstva. Spremno besedo je napisal Andrej Rahten. Knjigo odlikujejo opisi narave, v kateri najde mesto tudi idilična slovenska vasica Sipolje, ki jo je gospodarski in tehnični napredek obšel.

Obsežno delo na več kot tisoč straneh, roman Charlesa Dickensa z naslovom Naš skupni prijatelj, je prevedla Nada Marija Grošelj. Gre za zadnji dokončani roman slavnega viktorijanskega pisatelja, v katerem razgalja angleško družbo svojega časa, tudi revščino, bolezen in vedno večjo razslojenost. Knjiga je tudi izjemen portret temačnega, pošastnega Londona, ki mu vlada smrdljiva Temza, ob katere nabrežjih se klatijo različni nenavadni značaji, podrejeni koruptivni moči denarja. Mojstrski preplet pripovednih niti razgalja galerijo ekscentričnih likov. Spremno besedo je napisal Janko Kos.

Izjemen portret francoske revolucije in večnih mehanizmov vojne je vsekakor roman Triindevetdeset enega največjih svetovnih klasikov Victorja Hugoja. V njem pod kupolo burnega leta 1793 sledimo trem glavnim junakom, ki so za svoja prepričanja pripravljeni ubijati. Delo je prevedla Jana Pavlič, spremno besedo pa dodal komparativist Tone Smolej.

Tu je še roman Zločin očeta Amara, ki ga je v drugi polovici 19. stoletja podpisal eden največjih portugalskih pisateljev, predstavnik realizma José Maria de Eça de Queirós. Roman, ki pripoveduje o prepovedani ljubezni sredi provincialne in pobožne Portugalske, je prevedla Barbara Juršič, spremno besedo pa je dodala Mojca Medvedšek. Zbirki seveda sledi tudi lično oblikovana podoba platnic.