Alpinizem ga je vse bolj osvajal in zasvajal

Konec lanskega leta je Iztok Belehar, eden najvidnejših smučarskih pedagogov in legenda slovenskega alpinizma, praznoval osemdeseti rojstni dan.

Iztok Belehar se je rodil 27. decembra 1941 v Ljubljani, in sicer v planinski družini, ki se je po vojni priselila v Kranj. Njegova mama Danica in oče Anton sta bila oba učitelja. Oče se je že leta 1947 vključil v aktivnosti Planinskega društva Kranj, pred vojno pa je ravno tako že bil aktiven planinec in solastnik planinske koče na Zelenici. Bil je bil tudi učitelj v Tržiču. Imel je torej kar nekaj znanja in izkušenj s planinskim gospodarjenjem, meni Franc Ekar. Ta v zapisu pove tudi, da je bila ena prvih zadolžitev Antona Beleharja v planinskem društvu skrbništvo Češke koče. »Tako se je vsak konec tedna v poletju, dokler je bila Češka koča še kranjska, vozil s kolesom na Zgornje Jezersko in nato 'na kočo'. Kar precejkrat je bil očetov sopotnik na kolesu Iztok,« pravi. »Tako so se začeli prvi Iztokovi koraki v grintovški okoliš Češke koče, bivanje v njej in doživljanja 'ta pravih' srečanj z gorami. Pri še ne šestih letih pa je z očetom že stal na vrhu Triglava.«

Tudi kot gimnazijec je slavljenec praktično vsak dan živel za šport. Dobival je športno razpoznavnost z največjo mero vztrajnosti, elana, motorike in dinamike. Njegova hotenja so se uresničevala. »Duhovno in športno aktivnost je nadaljeval in utrjeval s študijem, diplomo in specializacijo na Visoki šoli za telesno kulturo. Kot študent je bil tudi trener košarke v Beljaku in Nemčiji, po diplomi pa se je zaposlil na domači Prešernovi šoli v Kranju in na Osnovni šoli Helene Puhar. Nato pa je bil več kot dvajset let zaposlen na Filozofski fakulteti v Ljubljani kot višji predavatelj telesne kulture,« izvemo.

Iztok Belehar je postal eden najvidnejših smučarskih pedagogov in med drugim državni reprezentant – demonstrator. Predstavlja strokovno smučarsko avtoriteto alpskega smučanja ter je kot soavtor aktiven v različnih smučarskih publikacijah. Dejstvu, da je »zašel« med vrhunske alpiniste v alpinističnem odseku Kranj, so v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja botrovali vse večji alpinistični uspehi kranjskih alpinistov. Ekar našteje: »Prvič so preplezali v Triglavski steni simbolni Čopov steber leta 1961, in kot je zapisal Belač, se je tudi slovenski alpinizem znašel v areni mednarodnega alpinizma, ko so Kranjčani opravili vzpone v zgornji težavnostni stopnji leta 1962 v Centralnih Alpah. Leta 1965, že s člani AO Kranj, je preplezal v navezi kot prvi Pallavicinijev ledeni ozebnik Grossglocknerja. Iztoka je alpinizem vse bolj osvajal in zasvajal.« Vendar se je alpinistom pridružil tudi, ko so nosili deske na Stol za gradnjo Prešernove koče, se spominja Ekar. Ko našteva slavljenčeve dosežke, pove, da je bil leta 1971 izbran v prvo odpravo v pakistanski Hindukuš Istor-o-Nal. Tudi tu je z vso humanostjo, srčnostjo in močjo dokazoval status gorskega reševalca.

Kasneje je na krvavškem smučišču nemalokrat opravljal t. i. dežurstvo prostovoljnega gorskega reševalnega dela ponesrečenih smučarjev. »Tudi njega so varovali bogovi, ko je doživel strašen padec in po čudežu vstopil v novo življenje pri izstopanju iz Peternelove smeri v Triglavski severni steni. Rešili sta ga moč in športno atletska prisebnost,« je prepričan Ekar.

V alpinističnih krogih je bil Iztok Belehar cenjen in spoštovan kot informator in tudi kot pripovedovalec, ki jih je seznanjal z vrstami in načini alpinističnega treninga. V vsem tem obdobju se mu je nabralo kar nekaj sto preplezanih smeri. Vmes tudi nekaj turnosmučarskih ekstremnih spustov. »Vendar pa nikoli ne pozabi obuditi spomina na plezanje z bratoma Tinetom in Jožetom Miheličem, ko so splezali z »bivakom« 13. in 14. avgusta 1968 Centralno smer v severni steni Vršaca, katerega 1100 metrov visoko vertikalno ostenje spada med velike plezalske 'zvezdnice' Posočja. Prav v tej in pod tem ostenjem, kot pravi Iztok, si je zamislil in bi želel zadnji počitek.«

Franc Ekar svoj zapis zaključi z željo oziroma rojstnodnevnim voščilom: »Ob jubileju še obilo zdrav­ja, veselja in sreče v družini in med prijatelji, nekdanjimi soplezalci.«