Ded in njegovi ženski

Daniel je bil od devetih vnukov tisti, ki ga je imel ded Simon najraje. Po babičini smrti je bilo samo po sebi umevno, da ga vzame k sebi in skrbi zanj.

»Rad je sedel v naslonjaču, skupaj z mojo družino gledal televizijo, poslušal radio. Veliko smo polemizirali o tem in onem. Ko sva bila sama, mi je včasih povedal tudi kaj bolj zaupnega. Priznam, nisem vedel, da je imel poleg babice še kakšno žensko. Zdelo se mi je nemogoče! Ker deda ni več med nami, nimam zadržkov, da vam povem njegovo zgodbo. Rad bi videl, da bi bila nekje zapisana,« je dejal Daniel.

»Dedek je bil znan povojni športnik in lep moški. V gimnaziji je hodil z dvema dekletoma hkrati. Babica je bila lepa, ljubica pametna. Na dveh stolih je sedel tudi v zakonu. Z Marto je imel sina, ki ga sicer ni nikoli priznal, čeprav mu je bil od vseh otrok še najbolj podoben.

Dokler je bil še pri močeh, mu ni bilo žal za dvojno življenje, čeprav se ni nikoli počutil povsem varnega. Vedno je moral biti na preži in neprestano reševati neke zaplete – ali v Šenčurju, kjer sta živela z babico, ali v Kranju, kjer je bivala ljubica Marta. Določene stvari si je moral zapisovati v blokec, vseh laži si človek res ne more zapomniti.

Zapleti so se začeli kopičiti že na dan, ko se je poročil z babico. Na predvečer se je odpravil za Bežigrad, kjer je v bližini starega Centralnega stadiona takrat živela Marta skupaj s staro materjo. Odločil se je, da ji pove za poroko, spila sta steklenico vina in se poslovila kot dobra prijatelja. Hja, vino sta sicer spila, a ker človek pijan govori, kar si trezen upa le misliti, je odšel od nje z obljubo, da se bo sicer poročil, a med njima se nič ne bo spremenilo, vsaj dokler čas ne pokaže kakšne druge rešitve.

Medtem ko so se mu v zakonu z babico rodili trije otroci, je finančno pomagal Marti, da je v Kranju kupila stanovanje.

Do največjih zagat je prihajalo ob državnih praznikih, ko ga je vsaka želela imeti zase. Babica je izhajala iz partizanske družine. Za 1. maj in 29. november je na kredenco postavila Titovo sliko, zraven velik šop nageljnov, potem pa je vzela v roke harmoniko in igrala nanjo.

Marta je bila verna, tudi v prejšnji državi je praznovala božič in veliko noč. Dedova velika sreča je bila, da je imel pri športni zvezi pomembno funkcijo. Babica mu je z lahkoto odpustila tudi dvotedensko odsotnost, prepričana, da tako pač mora biti. Uradno je bil poslovno v tujini, neuradno pa z Marto v Poreču.

Ded je bil vrsto let prepričan, da za njegovo drugo gnezdo ni vedel nihče. Žal se je motil. Babica ni bila tako neumna, kot je mislil. Žal pa ni bila v službi, bili so trije otroci ... Kam bi šla, če bi zahtevala ločitev?

Ko mi je ded pripovedoval, kako je bilo, ko mu je vrgla v obraz resnico o njem in drugi družini, so mu po licu tekle solze. Ni mu bilo vseeno, a na Marto se je že tako navadil, da je ne bi mogel zapustiti, četudi bi mu babica ukazala, da jo mora. Slovenija je veliko premajhna, da se ne bi nekega lepega dne srečali tudi otroci. Martin sin Gorazd je študiral medicino tako kot teta Mihela. Kako je prišlo do srečanja še z drugimi, ded ni vedel.

Zanimiv je bil tudi njegov odnos do družine in način razreševanja zapletov in načrtovanja skupne prihodnosti. Babica je bila vse do smrti zelo umirjena in urejena oseba. Če jo je kdaj kaj vrglo iz tira, tega nikoli ni pokazala. Tudi stanovanje je bilo čisto, urejeno kot iz škatlice.

Pri Marti je bilo po dedovih besedah zelo drugače. Menda sta se včasih celo stepla, nakar jo je kar sam odpeljal v bližnjo ambulanto. Takrat se na domače spopade še niso odzivali kakor danes. 'Če baba razgraja, jih pač faše, dokler enega ne pokopljejo,' je bil stavek, ki ga je ded večkrat ponovil. Ljudska milica in njeni predstavniki se niso vtikali v domače zadeve.

Malo pred šestdesetim rojstnim dnevom je burno življenje zahtevalo prvi davek. Deda so odpeljali v bolnišnico, dobil je bypass. Zdravniki so mu svetovali, naj bolj pazi nase. A kako?

Z babico sta že nekaj let živela kot prijatelja – v ločenih spalnicah. Kot otrok še nisem vedel za dedkovo dvojno življenje. Zdelo se mi je, da sta zelo ljubeča in pozorna drug do drugega. Kako videz vara!

Težave, ki jih je ded vse življenje relativno dobro obvladoval, so se začele na starost kopičiti. Marta ga je izsiljevala, da se mora ločiti in vsaj za nekaj let poročiti z njo. Češ da ima vso pravico do tega! Dedu kaj takega na kraj pameti ni padlo! Z vlogo, ki jo je imela v njegovem življenju, je bil čisto zadovoljen. Ko je stanovskim kolegom doma in v tujini napisala anonimno pismo o dvojnem življenju, ki ga živi, pa je sprevidel, da misli zares. A časa za ukrepanje ni več imel: pod nujno so ga peljali v bolnišnico, kjer je dobil že drugi bypass. 'Za vsako žensko, ki sem jo imel, enega,' se je šalil še tik pred smrtjo.

Tisti teden, ko je ležal v bolnišnici, je umrla še babica. Marta je bila vesela, saj je menila, da je bila z njeno smrtjo odstranjena vsaka ovira za poroko z njo. Pa se je uštela. Dedu se ni več dalo. Naveličal se je teh 'babjih ravsov', izsiljevanj, kompromisov. Prosil me je, če se lahko preseli k meni.

Včasih, ko sva bila sama, mi je pripovedoval o svinjarijah, ki so se dogajale v športno-poslovnem svetu, katerega del je bil. Nekaj časa ga nisem jemal resno, ker so se mi zdele stvari, ki sem jih slišal, popolnoma nemogoče. Šele čez čas, ko mi je že malo bolj zaupal, mi je začel pripovedovati o svojem dvojnem življenju.

Moram povedati, da je Marta še živa. Kljub častitljivi starosti živi, že odkar je ded prekinil z njo, z drugim moškim. Res mora biti od hudiča ženska! Ko je ded umiral, sem prosil Gorazda, naj ga obišče. Res ga je. Lepo sta se pogovorila.

Kljub vsemu sem imel deda zelo rad. Bil je velik človek že zato, ker je na koncu priznal, da ni bil popoln, da je delal tudi usodne napake.«

(Konec)