Brajico je znala brati z očmi

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 23. januar 2022 / 19:14

Letos praznujemo 140. obletnico rojstva Minke Skaberne, ki je delovala na področju ustanov za slepe, skrbela za njihove knjižnice, zlasti pa je zaslužna za prepisovanje knjig v Braillovo pisavo. Pri delu jo je vodilo prepričanje, da je učenje branja in pisanja, prirejenega za slepe, ena izmed najpomembnejših točk v izobrazbi slepega. Njeno življenjsko pot sta predstavila Dušan Brešar in Sebastjan Kamenik iz Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije.

Minka Skaberne se je rodila 10. januarja 1882 v Kranju očetu Francu Ksaverju Skabernetu, ki je poučeval na kranjski gimnaziji, in mami Viktoriji Rudolf. Imela je tri starejše brate, vsi so študirali na Dunaju, Franc in Pavel sta bila pravnika, Viktor pa gradbeni inženir. Pri Minkinih dveh letih je oče umrl in tedaj se je družina preselila v Ljubljano v Skabernetovo hišo. Osnovno šolo je končala na dekliški šoli pri ljubljanskih uršulinkah, maturirala pa na ljubljanskem ženskem učiteljišču. Pri 19 letih je postala učiteljica. Poučevala je po ljubljanskih šolah, kjer si je pridobila pogoje za poklicni izpit, ki ji je omogočil stalno mesto na dekliškem učiteljišču. Med drugim je poučevala tudi na trirazredni ljudski šoli v Stražišče, tedaj Šmartno pri Kranju. Leta 1911 je na Dunaju opravila usposabljanje za pouk slepih, in ko se je leta 1973 upokojila kot profesorica učiteljišča, se je posvetila delu za slepe in slabovidne. Delovala je v društvu Kurator za slepe.

»Veljala je za eno večjih strokovnjakinj za delo s slepimi in slabovidnimi v Sloveniji, a ker je bila ženska, je bila potisnjena v ozadje. Tedaj so bile ženske namreč drugorazredne in niso imele pravih pravic. Njeno delo bojda niti znotraj družine ni bilo dobro sprejeto. A kljub temu se je vestno posvečala prepisovanju knjig za slepe in slabovidne, zaslužena je za prilagoditev Braillove pisave slovenskim razmeram. Uporabljala je preprosto opremo, in sicer Braillovo tablico, kovinsko iglo, trd papir in besedilo za prepis,« je pojasnil Brešar, Kamenik pa je dodal: »Minka slepih ni le opismenila, temveč jim je obogatila in oplemenitila življenja ter razširila obzorja.«

Po ustanovitvi prvega zavoda za slepe je Minka Skaberne organizirala tečaje za prepisovalke, nadzirala delo prostovoljk in pouk slepih na novoustanovljenem zavodu. Skrbela je za Braillovo knjižnico, Dom slepih v Škofji Loki, ki je bil ustanovljen leta 1936, in škofjeloško knjižnico slepih. Postala je odbornica Združenja slepih Jugoslavije za Slovenijo in ustanovila tretjo Braillovo knjižnico, kjer so pod njenim vodstvom prepisovali in izposojali knjige v Braillovi pisavi po vsej Sloveniji. Kasneje se je ustanovila še zvočna knjižnica in Braillova tiskarna, ki sta prinesli postopno uvedbo strojnega prepisovanja, a kljub temu ročno prepisovanje v Braillov točkopis ni izgubilo pomena. Minka Skaberne je neprekinjeno delala vse do smrti 12. julija 1965.

»Po drugi svetovni vojni, iz katere se je vrnilo mnogo slepih vojakov, je bila Minka tista, ki je storila ključne premike za slepe in slabovidne. Njene pobude so obrodile sadove in slepi so bili deležni prvih knjižnic, šol in zavodov. Začutila je čas, v katerem je živela, slepi so bili namreč odrinjeni na rob družbe in ona jim je vrnila status državljanov in ljudi,« je dejal Brešar in nadaljeval: »Pri svojem delu je bila zelo natančna in metodična. Vsako prepisano knjigo je temeljito pregledala, z očmi je znala brati brajico. Napisala je tudi metodologijo delo s slepimi slabovidnimi. V času njenega življenja je nastalo več kot dva tisoč knjig v Braillovi pisavi.« Za nesebično delo za slepe je bila odlikovana z redom dela 2. stopnje in z redom zasluge za narod 3. stopnje. Imenovana je bila za pedagoško svetnico in častno članico Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Po njej je poimenovana Knjižnica slepih in slabovidnih v Ljubljani.