Novo slovensko leposlovje

Začnimo leto z novimi knjižnimi izdajami slovenskih avtorjev pri založbi Mladinska knjiga. Z literarnim prvencem, zbirko kratkih zgodb Nikoli ni prepozno, se predstavlja Tadeja Krečič Scholten, z romanoma Sto let slepote in Požri se, Robi pa že uveljavljena avtorja Roman Rozina in Goran Gluvić.

V zbirki Prvenci nas v svojo prvo zbirko kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Nikoli ni prepozno povede Tadeja Krečič Scholten. Prevajalka iz francoščine, urednica radijskih oddaj, književna ter gledališča kritičarka in novinarka na 3. programu Ars Radia Slovenija je tokrat sama avtorica zgodb. V zrelih letih ali razmeroma pozno, kot pravi sama. »Pred kakimi devetimi leti sem imela občutek, da moram vendarle zapisati nekatere stvari, ki so se mi zdele pomembne, čeprav me je vedno nekaj držalo nazaj, češ da je vse dobro že bilo napisano, le zakaj bi pisala še jaz.«

S prvo kratko zgodbo Stara Ljubezen ne zarjavi se je uvrstila med finaliste Festivala mlade literature Urška 2013, odtlej je napisala še več zgodb, bila zanje nagrajena, sledile so njihove objave. Po treh letih – vsako leto v zbirki Prvenci izide eno delo – je pred nami torej zbirka 16 kratkih zgodb, v katerih avtorica pripoveduje vsakdanje reči o ljudeh različnih generacij, o otrocih, mladih, ljudeh srednjih let in starih. Z njimi se podaja v različne dele sveta, se srečuje z različnimi kulturami. Ob branju zgodb imamo vseskozi občutek, da se je to dogajalo nekomu iz naše ožje ali širše okolice, morda celo nam samim – naj gre za iskanja v ljubezni do ljudi, tudi predmetov, izgubo bližnjega, lastno željo po uspehu na eni ali strah pred sprejemanjem odločitev na drugi strani.

Tadeja Krečič Scholten vedno znova vstopa v kožo posameznega protagonista – naj bo univerzitetni profesor ali slehernik, najstnica ali vdovec, vedno sledi njegovemu miselnemu toku. Še preden se zavemo, smo v posameznikovi zgodbi tudi bralci. »Najprej sem napisala zgodbe, ki so izhajale iz mene, potem sem začela eksperimentirati in iskati namišljene zgodbe drugje. Pri tem sem se poskusila vživeti v človeka, ki je v neki zoprni situaciji, in kako v takem stanju deluje,« pove avtorica in doda, da pri tem ne gre za črno-belo slikanje likov. »Ljudje dejansko veslamo po življenju in si skušamo ves svoj čas narediti kar se da lep, ustvariti si to, kar nas izpolnjuje, se v nečem realizirati.«

Čeprav so naslovi zgodb običajno pregovori, ti skozi pripoved dobivajo drugačen pomen, kot ga poznamo sicer. Zgodbe se pogosto odvijajo nasprotno od pričakovanj. Pri tem se Krečič Scholtnova večkrat loteva tematike smrti in s tem minevanja, odhajanja. Gre za zgodbe, ki jih je dobro pre­brati tudi med vrsticami.

V zbirki Nova slovenska knjiga, v kateri so izvirna domača dela, sta tokrat izšla dva naslova. Roman Sto let slepote uveljavljenega romanopisca Romana Rozine je zgodovinska freska slovenskega 20. stoletja. V sago o rodbini Knap, ki prihaja iz rudarskih revirjev, avtor namreč vpleta dogodke iz dejanske zgodovine. Osrednji junak slepi Matija se rodi ravno v času, ko se začne družinska hiša zaradi rudniških izkopavanj pogrezati in je v zraku grožnja apokaliptičnega konca.

Drugi roman Požri se, Robi prav tako podpisuje znano pisateljsko ime Goran Gluvić. Glavni junak romana je novinar Robi, ki je bil sredi 70. let študent, in podobno kot takrat tudi na pragu srednjih let ostaja večin upornik z isto skupino prijateljev. Če so v mladosti ustanovili punk bend, imeli likovne in gledališke skupine, v zrelih letih pišejo program za svojo politično stranko. Ker so prvaki v igri z vsem in vsakim, so zapleti in razpleti v romanu polni grotesknega humorja in hkrati parodije na našo aktualno družbeno stvarnost. Ali stranka Črni Peter lahko uspe na volitvah? Z romanom Požri se, Robi so volitve že tu.