Jubilej gibanja za ohranitev kozolca

Sredi decembra je minilo četrt stoletja, odkar je bilo v vasi Rut nad Baško grapo leta 1996 na tamkajšnji krajevni praznik ustanovljeno civilno gibanje, ki si še danes prizadeva za ohranitev slovenskega kozolca, tega »spoznavnega znamenja Slovenije«, kot ga imenuje pobudnik gibanja Slavko Mežek iz Krope.

Kropa – A zgodba, pravi Mežek, se je začela že tri leta prej, s knjigo Slovenski kozolec, delom priznanega fotografa Jaka Čopa in etnologa dr. Toneta Cevca, in že kmalu za tem s prvo maketo kozolca, ki jo je za natečaj Turistične zveze Slovenije – ta je iskala kvaliteten in avtentičen spominek – izdelal bosanski arhitekt slovenskega rodu Boran Hrelja.

Kasneje je Hrelja iz knjige v makete »prevedel« in v obliki izdelal vse glavne tipe v knjigi predstavljenih kozolcev. Skupaj jih je v zbirki, ki je v petindvajsetih letih kot razstava prepotovala velik del sveta, zdaj že 21, predstavljajo pa glavne tipe kozolcev iz vseh slovenskih pokrajin. Med njimi je tudi edini, ki ima status kulturnega spomenika državnega pomena in v originalu stoji v Bistrici pri Šentrupertu. Kot poudarja dr. Tone Cevc, modeli odkrivajo tipološko bogastvo slovenskega kozolca. Napravljeni so v različnih merilih, od 1 : 50 do 1 : 125.

Projekt je domicil dobil v ustanovi Kultura-natura, ki jo vodi Slavko Mežek, zadovoljen, da je razstava Slovenski kozolec doslej že skoraj 140-krat navdušila ljubitelje slovenskega ljudskega stavbarstva v Sloveniji in tujini, tudi v ZDA. »V okviru gibanja, ki sta ga spodbudili knjiga in razstava, je bilo doslej skozi različne pobude obnovljenih ali rešenih več kot dvesto objektov. Med njimi tudi tisti v Rutu, ki ga je gibanje odkupilo od dedičev nekdanjih lastnikov. V projektu je doslej sodelovalo že blizu šestdeset občin in več kot osemsto lastnikov skrbno ohranjenih objektov, ob tem pa še mnogo zanesenjakov in strokovnjakov, zgodba pa je tudi medijsko odmevna.«

Cilj, h kateremu so v projektu usmerjeni v zadnjih štirih letih, pa je vpis kozolca na Unescov seznam kulturne dediščine; ne le slovenskega, ampak tudi kozolcev iz sosednjih, avstrijskih in italijanskih pokrajin, še poudarja Slavko Mežek.