Energetska revščina

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 13. december 2021 / 11:34

Energetska revščina postaja vse večji problem, ki zahteva ustrezno in učinkovito obravnavo. Ocenjujejo, da je leta 2018 v Evropski uniji okoli petdeset milijonov ljudi živelo v energetski revščini. V Sloveniji enotne opredelitve, po kateri bi določili delež energetsko revnih gospodinjstev, nimamo. V splošnem jo opredeljujejo kot stanje, ko si gospodinjstva ali posamezniki ne morejo privoščiti osnovnih energetskih storitev, kot so ogrevanje, hlajenje, razsvetljava, mobilnost in elektrika, zlasti zaradi kombinacije nizkih dohodkov, visoke porabe energije in nizke energetske učinkovitosti domov. Na porast energetske revščine vplivajo tudi cene energentov, ki so letos dosegle rekordne ravni. Posledično so nekateri ponudniki cene dvignili, predvsem električne energije in zemeljskega plina, kar pa je najbolj prizadelo socialno ogrožene. Raba energije v gospodinjstvih je namreč v letu 2020 predstavljala kar 24 odstotkov vse končne rabe energije v Sloveniji. Obravnava energetske revščine pa ni pomembna le s socialnega vidika, temveč tudi z vidika učinkovite rabe energije v stavbah in zagotavljanja podnebnih ciljev.

Največ energije gospodinjstva porabijo za ogrevanje prostorov, lani je bilo temu namenjenih skoraj 62 odstotkov. Primerno toplega stanovanja si po podatkih Statističnega urada RS lani niso mogli privoščiti štirje odstotki gospodinjstev. V najnižjem dohodkovnem razredu je bil delež višji, znašal je devet odstotkov. Za blažitev naraščajočih cen ogrevanja vlada pripravlja uvedbo energetskih bonov za socialno ogrožene. Ti bi prejeli enkratno pomoč za kritje stroškov. Konkretno rešitev je predstavila Občina Jesenice, ki je za november in december ceno variabilnega dela ogrevanja znižala za 15 evrov. Makroproblem energetske revščine je s finančnega stališča mikroproblem socialno šibkih. Parcialno reševanje jim hipno olajša neugoden položaj, a vprašanje je, ali bo tovrsten način dolgoročno rešil energetsko revščino. Namesto parcialnega pristopa bi bilo morda bolj smiselno reševanje v skupnem energetskem prehodu v brezogljično družbo, z energetsko trajnejšimi rešitvami, ki bi spodbujale tudi družbeno kohezijo.

Morda ob tem pozabljamo, da težavo lahko predstavlja tudi pristop, kjer si mora posameznik pripeti stigmo energetske revščine. Pogosto se izkaže za neučinkovitega, saj se številni ne želijo opredeliti kot revni in za pomoč ne zaprosijo. Obenem ne poznajo vseh ponujenih možnosti pomoči, kar nakazuje na problem neozaveščenosti. Pomembno vlogo v boju zoper energetsko revščino ima ne nazadnje tudi naše odgovorno in smotrno ravnanje z energijo. Najcenejša energija je namreč privarčevana energija.