V istem »zosu«

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 29. november 2021 / 10:29

Več mojih »Facebook prijateljev« je v zadnjem času na svoje profile kopiralo in objavljalo zapise o tem, da bo prijatelj ostal prijatelj, pa naj bo cepljen ali ne, da jih to niti ne zanima, da nočejo o ničemer soditi in da je pri njih prav vsak dobrodošel … Že nekaj časa je namreč tako, da v družbi za mizo ali pa tudi v pogovoru z znanci na cesti, hote ali ne, beseda slej ko prej nanese na korono, ki nas duši že dobro leto in pol, in seveda z njo povezano cepljenje. Srečanje, ki bi moralo biti prijetno, lahko kaj hitro postane napeto, ko se krešejo različni pogledi.

Na nedavnem družinskem izletu smo po naključju naleteli na prijatelje, ki so se namenili na isti hrib. Glede korone in cepljenja imamo drugačna stališča; to sva z možem že vedela, saj jih oni vsepovsod goreče zagovarjajo, tudi na socialnih omrežjih. In sva (ponovno) izvedela, kako nedolžen naj bi bil covid-19, kako zgrešeno in neučinkovito naj bi bili cepljenje in protikoronski ukrepi, pa tudi da oni svojih šoloobveznih otrok niti slučajno ne mislijo doma samotestirati – v tistem času je bilo to zgolj priporočilo in še ni potekalo v šoli … Res je: nekateri okužbo komaj občutijo oz. brez testiranja morda niti ne bi vedeli zanjo, so pa tudi zelo težki primeri, ki se zapletejo ali celo končajo tragično. Kolega mojih let v dobri kondiciji je nedavno pristal v bolnišnici, na kisiku, medtem ko so jo ostali družinski člani, prav tako necepljeni, odnesli skoraj brez težav. Ne moreš vedeti, kako te bo bolezen »pošlatala« ... Kakorkoli, naša izletniška izkušnja se je spremenila v argumentiranje z ene in druge strani, tako da sem na koncu predlagala, da debato končamo, preden se skregamo, in raje uživamo v lepi nedelji …

Takšne situacije so vse pogostejše. Seveda ima vsak pravico do svojega mnenja, ne strinjam pa se, da ga vsiljuje drugemu. Je pa dejstvo, da je med hospitaliziranimi precej več necepljenih kot cepljenjih. In da razkorak med njimi postaja čedalje večji. Še en kolega, prav tako necepljen, mi je pred dnevi razlagal, v kakšno olajšanje mu je delo od doma, saj so odnosi v kolektivu postali nevzdržni.

Nestrpnost vse bolj občutijo tudi v zdravstvu. V Železnikih, na primer, je nekdo že drugič zalepil ključavnico zabojnika za hitro testiranje in pregledovanje okuženih pacientov, zdravstveno osebje pa z napisi na plakatih ozmerjal z morilci in fašisti. Ogorčenje je bilo, razumljivo, veliko. Je tisti, ki z vandalizmom izraža svoje nestrinjanje, morda pomislil, da lahko kaj hitro zboli tudi sam ali njegovi starši in da jih bo zdravnik moral oskrbeti kar zunaj, pred zabojnikom, če bodo vrata zapečatena?

Vsi smo v istem »zosu« in z nestrpnostjo do drugih ne bomo nič prej splavali iz njega.