Slovenske dobrote iz Erasmusove kuhinje

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / sreda, 17. november 2021 / 10:32

Moj delovni kotiček je danes park. Toplo popoldansko sonce mi greje obraz, ko sedim na leseni klopi ob reki Mondego in opazujem mimoidoče družinice, upokojence in zaljubljene pare, ki se zasanjano sprehajajo mimo mene. Jesen je obarvala liste v prelepe oranžne in rumene barve, ki prekrivajo sprehajalne poti in pustijo, da jih sveža sapica ponese do rečne gladine. Lep nedeljski dan je kot napisan za posedanje na obali, ki so jo danes »okupirali« stari ribiči in njihove žene, študenti pod košatimi hrasti in midva z Nejcem – jaz z računalnikom v naročju, Nejc pa z nosom v knjigi in čisto v svojem svetu.

Rahlo se mi stoži po Sloveniji. Po prijateljih in družini. Stoži se mi po nedeljskem kosilu, ko se mama vsak teden znova trudi, da nas vse zbere za mizo, kuha, da ugodi staromodnim okusom naših babic in željam mladcev. Danes bi praznovali martinovo, ki vsako leto znova in znova med tednom ostane prezrto in se zaradi premnogih obveznosti pri nas praznuje tri dni kasneje – ob bogato nedeljsko obloženi mizi, po kateri si še ves popoldan oblizujemo prste. Misel na tradicionalno martinovo pojedino me je mučila že vse od začetka tedna, da sem že kar vonjala hrustljavo zapečeno gosjo skorjico in slišala brbotanje rdečega zelja v velikem loncu.

Tako je prišel petek in z njim ideja, da z Izo, Eriko in Vido, mojimi Erasmusovimi »sotrpinkami«, pripravimo približek martinove pojedine, ki bi v najete sobice pripeljala malo slovenske domačnosti. Pri bogato obloženi mizi sta se nam pridružila še Juš in Maša in skupaj smo nabadali hrustljavega piščanca (goske žal nismo dobili), tekmovali za dušeno rdeče zelje z jabolki in se grebli za zadnje zabeljene mlince. Za piko na i je nekje med tretjim in četrtim kozarcem dišečega kuhanega vina Nejc na mizo ponosno položil še topel jabolčni zavitek in sama pri sebi sem zajokala od sreče.

Danes torej sediva v parku, jaz pišem, Nejc bere in sestavlja »listek« za v trgovino, na katerem se čisto v kotu pojavi dopis: rdeče zelje! To bo kljub že zdavnaj minulemu prazniku vina na najinem jedilniku ostalo še kar nekaj časa. Kaj pa Portugalci? Oni na praznik sv. Martina zakurijo ogromen kres, ob katerem pijejo z vodo razredčeno mlado vino agua-pe in pečejo kostanj, ki že več kot dober mesec s svojim vonjem polni ozke ulice Coimbre. Mogoče prevzamem navado in tudi sama postojim v dolgi vrsti Portugalcev, ki se za kostanj grebejo skoraj tako močno kot erasmusovci za slovenske dobrote – brezpogojno in s polnimi usti sline.