Milo, copati in luč

Dopust na bone (3)

Turistične bone sem porabila že v termah, tako da sem bila verjetno ena redkih (razen nekaj tujcev), ki so nastanitev v Hotelu Bohinj plačali. Mislim, da je bila soba z vključenim zajtrkom za eno osebo v sobi okoli 180 evrov na noč, turistična taksa pa še približno dva evra na dan; vse drugo (uporaba velnesa oziroma savn, masaža, možnost večerje v hotelu, kjer sem takrat lahko izbirala med dvema menijema) pa za doplačilo.

Ni kaj: dekleta na recepciji in v velnesu so bila zelo prijazna, sem pa rezervirala termin za masažo vnaprej, po elektronski pošti, pa tudi za obisk savne sem se dogovorila vnaprej. V trenutnih razmerah je to že kar nujno in v hotelu se zelo držijo pravil in priporočil glede covida-19.

Hotel sam je res lep. Soba je bila prostorna, enostavna v svojem bistvu, a še vedno elegantna. Kamor sem se obrnila, je prevladoval les; tudi v hotelu ima ta glavno besedo. Skrbno izbrani svetlobni detajli v sobah naredijo vtis. Navdušila me je trda žimnica, čeprav vem, da veliko gostov tega ne mara. Samo z vzglavnikom sem imela nekaj težav, če pa bi prej odprla omaro, bi videla obvestilo, da lahko gostu priskrbijo drugega … Pa majhne okrogle talne okrasne lučke pri oknu so mi povzročale nekaj težav: pretaknila sem vso sobo, a jih nisem mogla ugasniti. Na smeh mi gre, če pomislim, da sem se spomnila dogodivščine iz Dubrovnika izpred let, kjer je šofer turističnega avtobusa prevažal skupino japonskih turistov in z njimi potem prenočeval v enem izmed luksuznih hotelov, kjer se je na podoben način mučil z ugašanjem luči. Ni in ni šlo; ni našel stikala. Poklical je na recepcijo, kjer so mu potem prijazno razložili, da mora zaploskati … Tudi jaz sem poskusila s ploskanjem, kar ni delovalo, ampak na koncu sem se odločila, da očitno pač morajo goreti.

Pa vonj mila ter gela za prhanje v kopalnici ... – ta mi je ostal v spominu. Bil mi je takoj všeč. Prijetni copati iz filca pa so mi sploh prirasli k srcu. Morda malenkosti, a še kako pomembne ...

(Se nadaljuje)