Navdih našla v svetilkah

Kamniška pesnica Darinka Slanovec je izdala zbirko sedemdesetih haikujev in jo posvetila Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik ob njeni sedemdesetletnici. Rdeča nit haikujev so kamniške svetilke, ki so bile kot prepoznavna mestna oprema izdelane že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Kamnik – Zbirka haikujev – kratkih pesmi, ki obsegajo zgolj 17 zlogov – nosi naslov Kamniške svetilke, ki pa ima več pomenov.

»Ko sem se srečala s haikuji, mi je bila ta oblika poezije povsem neznana, nato pa sem jih vzljubila, saj haikuji govorijo o trenutnih zaznavah, doživetjih in spoznanjih in ne razlagajo, bralcu le namignejo, nato pa si nadaljevanje vsak lahko zamisli sam. V zadnjih letih so me haikuji povsem prevzeli, saj so tako redkobesedni, da zahtevajo branje med vrsticami. Gre za drobne stvaritve, ki jih zlahka prezremo, tako kot tudi same podobe okoli nas. Ta knjiga je nastala ob tem, ko sem neštetokrat hodila po mestu, a večinoma podnevi, ko pa sem ulice videla zvečer, je bilo vse drugače. Svetilke naredijo svet drugačen. In v tem času negotovosti so še toliko pomembnejše,« je pomen svetilk in »luči« predstavila avtorica in priznala, da je bila tudi kamniška knjižnica v času epidemije zanjo kot nekakšna svetilka. Ne nazadnje je istoimenski naslov nosil tudi literarni natečaj kamniške knjižnice, kamniške svetilke pa niso zgolj prispodoba luči in optimizma, ampak so tudi značilna urbana oprema mestnega središča.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja jih je kot urbano opremo oblikoval takratni mestni arhitekt Bojan Schlegl. Gre za enotno podobo mestnih svetilk v starih laternah, kjer so nekdaj gorele plinske svetilke, ki še danes osvetljujejo ulice in trge ter vzbujajo prijeten občutek preteklega časa.

Haikuje sta na literarnem večeru v dvorani Mekinjskega samostana prebirali Barbara Božič in Marta Zabret, za glasbeno spremljavo pa je poskrbel Jan Tomšič.