Osrčje Karnije 

Monte Chiavals (2098 m n. m.) – Karnijske Alpe, drugič. Gora v njihovem osrednjem delu, skrita v dolini Val Alba. Razglednik, kjer se rojevajo nove ideje. Ideje za prihodnost. Pot mimo ostalin prve svetovne vojne.

Spet se bomo podali v Karnijske Alpe. Očitno te, ko jih začneš odkrivati, začarajo. Zakaj? Kaj pa vem. Njihove podobe, njihovi drzni stolpi, razgledi. Čudovite so, sploh v jesenskih barvah škrlata, ko narava počasi lega k počitku. Tokrat bomo obiskali Monte Chiavals, ki spada v skupino Zuc Dal Bora, a je precej manj drzen kot njegov sosed. A tudi vzpon nanj je daleč od enostavnega. Poti za vzpon je precej, mi bomo izbrali ne povsem običajno, a zato toliko lepšo.  

Do izhodišča se zapeljemo skozi Rateče in skozi Trbiž, kjer zavijemo na staro cesto proti Vidmu (Udine). Nadaljujemo mimo Tablje (Pontebbe), skozi Kluže (Chiusaforte) do vasi Možac (Moggio Udinese), kjer zavijemo desno v vas. Nadaljujemo po glavni cesti skozi vas in sledimo oznakam za Val Aupo, ko pa zagledamo smerokaz desno za Val Albo, zavijemo desno in se povzpnemo po strmi asfaltirani cesti do konca, kjer je znak za prepoved vožnje. Na urejenem parkirišču parkiramo in se začnemo vzpenjati po poti št. 425. Sledimo udobni mulatjeri in hitro smo pri odcepu levo do koče Vualt. Nadaljujemo po betonirani cesti več kot en kilometer, ko dosežemo vojaški objekt Fontanon Sorgenti. Gremo mimo objekta in na koncu nadaljujemo po vojaški mulatjeri proti škrbini Forcjetis, kjer je razpotje. Mulatjera je vse prej kot zložna. Na škrbini zavijemo desno, proti škrbini Vacca. Še vedno smo na poti št. 425. Najprej zložen vzpon se višje v okljukih strmo dvigne pod vršni greben Crete dai Rusei, 1923 m n. m., pod katero je vojaški objekt. Do vrha Crete je pet minut. Pri vojaškem objektu začnemo izgubljati višino, saj se pot začne spuščati. Izgubimo malce več kot sto metrov, ko dosežemo v skalo sezidano ostalino vojaške opazovalnice. Ostaline krvave norije izpred stotih let so na vsakem koraku; pretresljivo. Prečkamo mostiček, pred katerim je možnost sestopa v strmo grapo, ki je označena z modrimi pikami. Mi nadaljujemo po strmem skalnem terenu, kjer je pot ponekod celo zavarovana. Hodimo po južnih pobočjih mogočnih stolpov Crete di Gleris. Na škrbini Vacca se nam z leve strani priključi vezna pot iz doline Val Aupa. Vzpenjamo se po zagruščeni poti, ponekod precej ozki. Previdno! Dosežemo škrbino pod Monte Chiavalsom. Na škrbini nadaljujemo levo, strmo v breg. Desno gre mulatjera do bivaka Bianchi, ki ga bomo obiskali pri sestopu čez greben Monte Chiavalsa. Vzpon do vrha je strm, krušljiv, ponekod siten in izpostavljen, zato je potrebna previdnost.  

Monte Chiavals nagradi z razgledom, ki jemlje sapo. Vse tisto, kar smo zadnjič videli z Montusela, le da se Zuc dal Bor tokrat pokaže v vsej svoji divjosti. A pomembno je tisto, kar vidimo na drugi strani doline – Creta Grauzaria in Monte Sernio. Ena je bolj divja in privlačnejša od druge. Morda pa nekega dne. Morda celo kmalu. 

Z vrha sestopimo po južnem grebenu, previdno, ker je pot krušljiva. Ko smo na travniški stezici, se v okljukih hitro spustimo do bivaka Bianchi, 1712 m n. m. Od bivaka začnemo sestopati po poti 428, po vojaški mulatjeri, mimo kipa v spomin alpinisti Luki Vuerichu. Pozorni bodimo na razcep poti, kjer ne nadaljujemo naravnost do koče Vualt, temveč strmo sestopimo po poti št. 450 do potoka Alba, čigar strugo prečimo in po poti vzpona sestopimo do izhodišča, kjer nas čaka jekleni konjiček.  

Nadmorska višina: 2098 m
Višinska razlika: 1150 m
Trajanje: 7 ur
Zahtevnost: 4 / 5