V Bohinju drugačen ritem

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Izleti GG / / 13:39

Dopust na bone (2)

Terme sem izbrala tudi zato, ker v Bohinju hotel nima pravega bazena, le manjšega, ki je namenjen gostom velnesa. Nisem pa pomislila, da je bil prvi teden v letošnjem septembru še tako topel, da bi se lahko kopala v jezeru. Bolj me je v Bohinj vleklo zaradi hoje okoli jezera. Tako sem se naplavala v termah. Da pa sem se izognila gneči – prave pravzaprav niti ni bilo zaradi omejenega števila ljudi v bazenu –, sem bila med prvimi »jutranjiki«. V preteklosti sem si bazenski prostor delila največ s tremi, štirimi upokojenci, tokrat pa so bile med plavalci mlajše osebe. V Rimskih termah je na voljo še zdraviliški turizem, tako da se razpredanju o poškodbah in rehabilitaciji težko izogneš – tudi v bazenu. So bili pa trenutki in prizori, ko sem se še ves dan ob spominu nanje muzala. Med dopustniškim plavanjem v bazenu pač ne razmišljaš veliko, predvsem gledaš okoli sebe, in če so ljudje preglasni, potem slišiš tudi kaj, kar bi bilo vseeno, če ne bi. »Zmagal« je zagotovo prizor para srednjih let, ko je soprog takoj prečil glavni zunanji bazen in se namenil v sosednjega oziroma malce večji džakuzi. Pa mu je žena precej na glas dala vedeti, da tako ne bo šlo. Najprej bosta petnajst minut plavala, potem pa bo lahko šel »ritko gret med mehurčke« … Spet drugič so trije fantje v slogu počitniškega »namakanja« glasno razglabljali, ali bazen klorirajo ali ne ...

V Bohinju sem ubrala drugačen ritem.

Hotel Bohinj stoji tik ob jezeru. Vsakič sem se prebudila v megleno jutro, vendar se je do desetih dopoldne megla dvignila in sledil je sončen dan.

Najprej je bil na vrsti zgodnji zajtrk. Moram priznati, da sem ob vseh opevanjih zajtrka od ljudi, ki so v hotelu bivali poleti, pričakovala več. Okolje, posodice, razporeditev samopostrežne jedilnice, vse je bilo več kot izjemno, a izbor hrane je bil po mojem mnenju podoben klasičnemu, kljub poudarku na lokalnem in res dobrem izboru naravnih sokov. Morda nas je bilo (med tednom) premalo v hotelu, morda je manjkal tisti posebni dotik posameznika, ki je zadolžen za pripravo zajtrka, morda sem že prevečkrat zajtrkovala v hotelih s podobno tematiko pri severnih sosedih ...

In ko so prvi sončni žarki prodrli skozi meglo, sem jo – obuta v pohodniške čevlje in z manjšim nahrbtnikom na ramah – že mahala raziskovat bližnjo okolico. Najbolj me je vleklo v bližino jezera, sem se pa odpravila tudi do starega, znamenitega hotela, ki je v oddaljeni preteklosti, sedaj odeti v meglen spomin, gostil znamenito angleško pisateljico detektivskih romanov Agatho Christie – do Hotela Bellevue v Ribčevem Lazu. Že ob vznožju dovoza k hotelu obiskovalca pozdravita čez cesto speljana debela veriga in slovensko-angleški napis, da je prehod prepovedan in objekt pod video nadzorom. Nekaj metrov naprej pa radovedneže pozdravi še ena tabla, ki še dodatno, z velikimi rdečimi črkami opozarja, da je zaradi možnosti poškodb dostop v hotel in okolico hotela strogo prepovedan in (seveda) na lastno odgovornost. Hotel razjeda zob časa, čaka kot pozabljena Trnuljčica na boljše čase. Spominja pravzaprav na hiše, ki bi sodile v pripovedi omenjene pisateljice. Celo tišina, ki ga obdaja – če za trenutek zadržiš dih – je strašljivo glasna ...

(Se nadaljuje)