Tihotapka Melhiorca

»Nekoč davno, pred 300 leti, ko so med ljudmi še živeli škrati in skrivnostne čarovnice, je v globoki kotlini sredi gostih temnih gozdov ležalo mestece. Idrija. Skoznjo se je vila srebrna reka. Nič čudnega, saj so v tamkajšnjem rudniku pridobivali dragoceno kovino: živo srebro.« Tako se začenja in v tem pravljičnem slogu se nadaljuje pravljica o tihotapki Melhiorci. Napisala jo je Marija Terpin Mlinar, ki je za to več kot poklicana. Po stroki je zgodovinarka in kustosinja Mestnega muzeja Idrija. Že leta 2007 je v Idrijskih razgledih objavila obsežen članek z naslovom Marina Melhiorca – pomočnica tatov in podnaslovom Proces proti tolpi tatov in tihotapcev 1729–1731. V tem članku je skušala obnoviti zgodbo imenovane in precej skrivnostne ženske, hkrati pa je raziskala zgodovinsko in družbeno ozadje tega fenomena. To na kratko povzame tudi v tej knjigi kot dodatek k pravljici. Preberimo nekaj odlomkov. »Pripoved o tihotapki Melhiorci temelji na zgodovinskih dejstvih. Marina, tudi Marija Melhiorca je bila ena izmed obtoženih v procesu proti tolpi tatov in tihotapcev, ki se je v Idriji odvijal v letih 1729–1731. Idrijski rudniški upravitelj, plemeniti Franc Anton Steinberg, ki je rudnik upravljal med letoma 1724 in 1747, se je znašel v veliki zagati. Notranjeavstrijski komori je v pismu z dne 23. oktobra 1730 potožil, da tokratni proces proti tihotapcem presega njegove moči. Ta je dosegel ogromne razsežnosti in je bil zelo razvpit. Ohranjeni sodni zapisi nam poleg zanimivih osebnih usod nudijo tudi vpogled v kazensko pravo v prvi polovici 18. stoletja, razkrivajo oblike kaznovanj ter kriminalna dejanja tedanjih prebivalcev idrijskega, tolminskega in loškega gospostva.« In kakšna je v resnici bila ta skrivnostna »tihotapka«? »Marina ali Marija Melhiorca iz Šebrelj je po doslej dostopnih virih prva poimensko znana prekupčevalka s čipkami z Idrijsko-Cerkljanskega. Ponekod je navedena kot beračica. Njena natančna starost ni znana. V virih je vedno predstavljena kot starka. Precej verjetno je, da takratne družbene razmere in način življenja njenemu videzu nista prizanašala in je bila po letih mlajša, kot je bila videti. Na zaslišanjih je omenila več že doraslih otrok in še posebej najmlajšega sina Florjana, ki je bil ob njenem prijetju še otrok. O njeni družini vemo malo. Njen brat naj bi bil župan v Šebreljah.« O njej torej vemo prav malo. Je bila res tako huda »tihotapka«? Kakšna kazen jo je doletela? Še sreča, da imamo pravljice, ki nam pričarajo, česar ne vemo …