Osebni priročniki in surferske zmage

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / petek, 8. oktober 2021 / 08:20

Še vedno se lovim z urnikom predavanj, laboratorijskih vaj in seminarjev, še vedno obupano iščem predavalnice in vozne rede najbolj nezanesljivih avtobusnih linij na svetu. Še vedno vsak dan znova pojasnjujem profesorjem, da žal ne razumem portugalsko in potrpežljivo prenašam njihove pridige, ki ciljajo na potencialen neuspeh v izpitnem obdobju, a hkrati naletim tudi na kakšnega dobrosrčneža, ki mi stopi naproti, da se mi težka skala počasi odvali od srca. Če se ozrem po preteklih dnevih, sem najbolj hvaležna svojim sošolcem, ki jih kdaj pa kdaj hudomušno poimenujem kar osebni priročniki na dveh nogah Kako preživeti na fakulteti v Coimbri, in jim podeljujem vse zasluge, da se mi je za zdaj uspelo obdržati nad gladino – akademsko, družabno in tudi morsko.

Pred nekaj dnevi sem namreč le zbrala pogum in se s prijateljicami prijavila na 2-urni tečaj surfanja. V poznih popoldanskih urah smo nase navlekle rdeče oprijete obleke iz neoprena, pod roke dobile vsaka svojo desko, na kateri nas je mlad in simpatičen inštruktor vodil proti prvim surferskim zmagam. Po dveh urah mučnega spopadanja z brezčutnim Atlantikom sem sama pri sebi zaključila, da bom raje ostala pri premagovanju snežnega pršiča, ki v nasprotju s slanimi penami valov ne sili v nos, usta in druge odprtine, me ne razmetava, ne preobrača in me na koncu ne izpljune proti nizki obali kot kakšno ubogo, nemočno sardino. No, že res, da vse skupaj ni bilo tako katastrofalno, kot se sliši, a je strah in občutek nemoči, ko se mi je čez glavo penil že vsaj stoti val, pripeljal do odločitve, da se bom v prihodnje pozibavala le še na napihljivi blazini v ljubem Sredozemlju.

Pretekli teden je zaznamoval še en super dan – moj rojstni dan. Ta je v meni sprožil domotožje in obudil spomine na pretekla praznovanja s starimi prijatelji in vsemi sladkimi dobrotami, ki jih je meni na čast napekla mama, a me je hkrati presenetil s torto, ki so mi jo prinesle surferske »sotrpinke«, in celo goro palačink, ob katerih smo nazdravili na mojih 24. »No, se počutiš kaj drugače?« me je dan zatem povprašal oče, ko sva se končno ujela po telefonu. Dal mi je misliti. Občutki so enaki, še vedno me ni začel boleti hrbet, moja kolena so enako trpežna kot pretekla leta in tudi sladkarije se še ne nabirajo v »šlavfkih« okoli trebuha. Le misli so druge: rojstnodnevne želje sem letos zamenjala za hvaležnost – za vse, kar je bilo in kar je: za nove prijatelje, za čudovite nove sošolce, za dosežene cilje in pogum pri spopadanju z novimi izzivi. »Bring it on, Coimbra!« si mislim, ko mi profesor odredi seminarsko nalogo v portugalščini in istočasno napove izpit čez dober teden – bomo zmogli? Bomo, ja!