'Modroci' in 'špampeti'

Filipov ded Matevž se je rodil daljnega leta 1897. Dočakal je častitljivih devetdeset let. Toliko, da se je lahko tudi vnuk, ki je prijokal na svet leta 1965, od njega marsičesa naučil. Če ne drugega, pa obrti. Tapetništva.

»Ded je bil zelo poseben človek. V višino je meril komaj 160 centimetrov. Menda je bil od žene, moje babice, precej manjši. Koliko točno, ne vem, saj se je komaj spominjam. Imela je težave s srcem, pa je umrla, ko sem imel štiri leta. Matevž – nikoli ni dovolil, da bi ga klical kako drugače – je bil tudi mizar. Specialist za postelje oziroma 'špampete', kot jim je rekel. V delavnici so bili žaklji s perjem in ličjem. Človeka, ki mu je naredil 'modroc' in tudi posteljo, je zmeraj najprej izmeril. Zdelo se mu je škoda dela, časa in lesa, da bi naredil posteljo daljšo, kot je bilo treba. Babica je vezla in kvačkala prevleke za blazine in odeje. Za premožnejše je uporabljala čipke, ki jih je kupovala v Lepoglavi. Menda se je pri meritvah zelo rada uštela. Viške čipk je skrbno shranila. Ko se je poročila moja mama, ji je iz ostankov čipk naredila prečudovito balo.

Matevža so stvari, ki so se dogajale v spalnici, zelo zanimale. V enem od predalov je hranil podobice, ki mu jih je menda naredil neki Janko, ki se je učil risanja pri Hinku Smrekarju. Kart je bilo 54, toliko, kot jih je pri taroku. Če bi se ohranile, bi bile danes neprecenljive vrednosti. Po dedovi smrti jih je moja mama, besna, ker se je ded z njimi okoriščal na 'umazan' način, vrgla v peč.

Sam mi je povedal, da je z njimi zaslužil vsaj toliko kot s prodajo 'modrocev'. Moški vseh stanov in starosti so prihajali od blizu in daleč. Ženske, ki jih je umetnik upodobil, so bile gole, v nenavadnih položajih, in so vzbujale slo. Moške je upodobil z velikimi penisi. Sklepam, da po dedovem priporočilu. Glede na to, da je bil manjše rasti, je verjetno o takšnih velikanskih le na skrivaj sanjal …

Kaj točno se je dogajalo v delavnici, ne bi vedel. Kadar so prišli obiski, me je napodil ven. Do babice je bil zmeraj zelo spoštljiv, vsako soboto ji je izročil v hrambo denar, ki ga je čez teden zaslužil. Zase je obdržal le nekaj drobiža, da je lahko šel na 'dva deci'. Redkokateri sobotni večer se je iz gostilne vrnil trezen.

Mama mi je pripovedovala, da je na vasi živel premožen par, ki pa je bil brez otrok. Iz Trsta so jima prinesli najdenčka, a nekako nista bila zadovoljna z njim. Bil je preveč temne polti, pa sta se ga kar malo bala. Menda je bil deček priden in ubogljiv, a sta prav zaradi drugačnosti z njim grdo ravnala. Nekoč sta prišla k dedu, naj jima naredi novo žimnico. Dodala sta še, naj bo takšna, da bo od nje tudi kaj koristi.

Matevž ni ugovarjal, zakaj tudi bi, ljudem je rad ustregel. Ko je bila narejena, je poslal mojo mamo po tisto žensko, naj si jo pride ogledat. Če ji ne bi bila všeč, je bil pripravljen narediti novo.

Nemudoma je prihitela, Matevž je kmalu po njenem prihodu zaklenil vrata v delavnico. Sama, brez moža, je prišla še dvakrat ali trikrat. Ker je bila očitno zadovoljna, je ded naložil žimnico na voziček in jo kar sam zapeljal na njen dom. Ženska je čez devet mesecev rodila krepko punčko, njen mož pa ni niti za trenutek podvomil o tem, da je otrokov oče.

Je bila po sredi slaba vest, ženska je razglasila, da se je zgodil z nosečnostjo čudež. Žimnice ni niti omenila.

Kljub temu je Matevž dobival vedno nova in nova naročila. Bilo jih je toliko, da ni vedel, kje se ga glava drži. Potem se je začela vojna, ki je preprečila nadaljnje izdelovanje žimnic.

Bilo pa je zanimivo, da moji mami ni dovolil, da bi si poiskala ženina v domači vasi. Se je bal, da bi se zaljubila v morebitnega polbrata? Verjetno še sam ni vedel, koliko otrok je spočel v svoji delavnici!

Pri ženskah je zelo cenil, da so bile široke v bokih. 'Če tam ni takšna kot kmečka peč, ni vredno zlesti nanjo!' mi je razlagal še na stara leta.

Imel je zdrave, zelo močne zobe. To se mi je zdelo kot čudež, saj si jih ni nikoli umival. Žvečil je jabolčne krhlje, prepričan, da to zadošča. Ni pa hodil k maši. Tudi k spovedi ne. Verjetno se je bal, da bi ga župnik prisilil, da mu razkrije, kakšno je njegovo intimno življenje. Do lastnih otrok in tudi do nas, vnukov, je bil zelo strog. A le kar se dela tiče. Lenuhov ni prenesel. Prvi je vstajal in zadnji hodil spat.

Ponosen je bil na zalogo robcev. Nekoč smo jih prešteli, bilo jih je več kot osemdeset. V žepu je imel zmeraj čistega. Ob sobotah jih je babica namočila v pocinkanem loncu z deževnico, v ponedeljek jih je splaknila na potoku. Šele potem jih je namilila in skuhala v kropu. Nikoli ni nosil spodnjega perila. Niti na starost ne. V bolnišnici je mirno sedel na postelji in ni niti trenil z očesom, ko mu je medicinska sestra slekla hlače.

Bil sem še mulc, ko mi je začel pridigati, da se cerkev zelo moti, ko uči svoje ovčice vzdržnosti. Bil je prepričan, da Bog ni ustvaril moškega in ženske zato, 'da bi se gledali'. Babica je bila vesela, da je letal za drugimi ženskami. 'Vsaj meni da mir!' je razlagala mami ter jo na svoj način pripravljala na morebitne skoke čez plot, ki bi si jih privoščil moj oče. Pa si jih na srečo ni.

Babica je bila predvsem mati njegovih otrok, gospodinja, varuhinja doma. Po njeni prezgodnji smrti se ni nikoli več poročil, pa bi se lahko. Babičina spalna srajca je bila položena čez njen del postelje. Zdi se mi, da se v zakonski postelji z drugimi ženskami ni nikoli 'spozabil'. Redno, in to večkrat na dan, je pil luštrekov čaj. Bil je prepričan, da bo zaradi njega lahko dlje časa ostal 'pravi dedec'. Ko so še v bivši državi začele izhajati revije z golimi ženskami, je bil Matevž njihov redni kupec. Kaj je z njimi počel za zapahnjenimi vrati delavnice, si raje ne predstavljam. Ko je umrl, sem ravno prišel od vojakov. 'Povej mi po pravici, si se tam doli v Makedoniji šparal?' me je vprašal. Ko sem odkimal, mi je pomežiknil in se nasmehnil. Zjutraj smo ga potem našli mrtvega.«

(Konec)