Odvetnik

Besedilo: Ivan Sivec: Visoški gospod (7)
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 20. september 2021 / 09:45

Ob 170. obletnici rojstva Ivana Tavčarja objavljamo odlomke iz knjige Ivana Sivca Visoški gospod.

Šlo je že proti koncu mojega pripravništva v Kranju, ko mi je nekega večera prav zapeljivo dejala:

»Sem slišala, da boš postal doktor prava, tako kot doktor Prešeren, ki je prav tako zahajal k nam.«

»Bom, če bo le Bog dal,« sem ji odvrnil. Pri tem se mi je zdelo najbolj čudno, da me je kar tikala. Kot da bi v Poljanah skupaj pasla ovce.

»Pa že imaš – svojo Julijo?« je zavila oči in se tako našopirjena v sprednjem delu telesa usedla k meni, da sem takoj vedel, kam moli pes taco. Predvsem pa, da  me je tistega večera nameravala načrtno omrežiti.

»Še ne,« sem ji odvrnil pošteno, potem pa jo nalašč podražil, kot se to pač dela pri dekletih: »Morda pa boš to postala – ti!«

»Čez pol ure bom doma. Da pa oče ne bo preveč sitnaril, pa tudi hudega psa imamo na dvorišču, splezaj k meni skozi okno kar po lipi pred hišo. Okno bo odprto ...«

Kaj sem hotel drugega, splezal sem in se tako na hitro znašel v njeni postelji. Pri dekletu s frnikulami. Ob violončelu. Po njenem vedenju sem tudi kaj hitro spoznal, da ima ljubezenskih izkušenj več kot jaz in da še zdaleč nisem prvi, ki je do nje splezal po lipi.

Ko je to izvedel njen oče – verjetno pa ne samo zaradi mene – je dal lipo posekati in ljubezni z Gogalovo gospodično je bilo konec.

In še dogodivščina s kontrabasom!

Šlo je za neko sila fino mlado vdovo, ki sem jo spoznal v svojem klubu. Veliko je brala nemške in tudi slovenske knjige, po zunanjosti je bila dobro ohranjena, od mene pa starejša dobrih deset let. Bila je ena od tistih žensk, za katere so moški kaj radi povedali naslednje besede:

»Elizabeta se z vsakim moškim zato tako potrudi, ker jo je vedno znova strah, da tisto dela – zadnjič!«

Branil sem se je na vse pretege, na koncu pa sem ji vendarle podlegel. Spoznal pa sem, da je bila še bolj kot vame osebno zaljubljena v moje literarne podlistke. Nekoč mi je dala dobesedno ultimat:

»Če hočeš, da sva še kdaj skupaj, mi napiši ljubezensko pisemce!«

Vse skupaj sem vzel za šalo in sem ga ji res napisal. Med drugim sem v pismu, ki sem ga ji zvečer oddal osebno, pristavil:

»Tvoje oči so lepše od zvezd nad planinami, tvoje roke so mehkejše od svile pri trgovcu Narobetu, tvoj glas je bolj blagozveneč od kranjskega zvona.«

In veste, kaj se je zgodilo! Ženska je bila tako srečna, da je pismo dala prebrati prav vsakomur, ki ga je srečala. Seveda sem odnos z njo takoj prekinil in tudi po Kranju sem se po tistem času sprehajal nekaj časa redkeje. Še dolgo potem pa me je tu in tam kdo vprašal:

»Pa imajo pri Narobetu res tako mehko svilo?«

Vse te ljubezenske dogodivščine so me sicer naredile moškega tudi v ljubezenskem pogledu, po drugi strani pa so me tudi precej omilile v mojem značaju. Gospod Mencinger mi je nekoč dejal:

»V Kranj si prišel kot oblak pred nevihto, odhajaš pa kot mili dežek.«

To je držalo samo delno. V tistem času sem se namreč zapletel v precej hudo polemiko s Slovensko matico, kateri sem očital, da izdaja premalo slovenskih del, pa tudi ponekod drugje sem se izkazal kot pravi – hudiček. A mila Mencingerjeva dušica je temu mojemu delovanju dala pečat samo z eno oznako:

»A veš, kako se reče tistemu, ki preveč vrti svojo gofljo. Gofljanin. Ti nisi ne Ivan Tavčar, ne Emil Leon, temveč – Gofljanin!«

V septembru leta 1880 sem se preselil nazaj v Ljubljano. To sem storil iz več razlogov. Nekaj zaradi tega, da se ne bi še bolj zapletel s kakšno domačinko, predvsem pa zato, ker smo v Ljubljani v decembru leta 1880 pripravili vse za izid novega slovenskega literarnega časnika, mesečnika Ljubljanski zvon. K sodelovanju so me povabili Josip Jurčič, Fran Levec in Janko Kersnik. Nastal pa je zato, ker je Josip Stritar v svojem Zvonu naznanil, da bo z novim letom prenehal izhajati, nekateri drugi znani intelektualci pa so menili, da v Ljubljani nismo zmožni izdajati takega lista. Pri Ljubljanskem zvonu nisem bil samo goreč vsestranski sodelavec, temveč tudi solastnik, pripomogel pa sem tudi k njegovi vsesplošni širini. Prva številka je izšla 1. januarja leta 1881, njegov glavni urednik pa je bil Fran Levec.

(Se nadaljuje)