Po brzicah Neretve

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / sreda, 25. avgust 2021 / 05:00

Spontane odločitve so v današnjih časih postale neizogibne. Težko je načrtovati potovanje, ko pa se nam niti sanja ne, kdaj nas bodo razglasili za »preveč okužene«, začeli odpovedovati lete v sončno Španijo, vedno popularno Grčijo ali eno od skandinavskih držav, ne nazadnje pa smo na koncu lahko glavni krivec tudi sami, ko nas zaradi hudega prehlada ne spustijo čez mejo. Zato sva se z Nejcem odločila, (z danes na jutri, kot pravi moja mama), da jo ob koncu tedna mahneva v deželo »pit izpod sača«, dolm, sladkih baklav in najboljše turške kave. V Bosno.

Hitiva mimo Zagreba in Gradiške, proti Banjaluki, kjer narediva obvezen (vsakoleten) postanek na tržnici. Pogodim se za domače hruške, pražene lešnike in sočne fige, nato pa obsediva v Manji – najboljši kavarni v centru mesta, kjer opazujeva upokojence ob prvi jutranji kavi, otroke z ogromnimi kepicami sladoleda in naročiva vsak svoj kos torte. Nato nadaljujeva, slediva kanjonu reke Vrbas, mimo Jajca in že sva ob Neretvi. Konec tedna je, zato napredujeva bolj počasi. Dobim občutek, da se za sončen in vroč konec tedna velika večina odpravi na izlet – skozi okno opazujem splavarje na Jablaničkem jezeru, gnečo na redkih kopališčih ob Neretvi, gnečo v gostilnah, kjer prepoteni gostinci na ražnju vrtijo že vsaj tretjega jagenjčka v dnevu, gnečo v kavarnah. Lačna se ustaviva v »buregdžinici« v Bugojnem in po štirih urah končno prispeva na cilj.

Konjic je majhno mesto tik ob reki Neretvi, kjer si najdeva udobno sobo in se z lastnikom majhnega penziona dogovoriva za rafting. Za samo trideset evrov nama je obljubljen obilen zajtrk, celodnevno uživanje v kanjonu Neretve in kosilo v pridihu tradicionalne bosanske kulinarike – čevapčičev na žaru. Naslednje jutro si, skupaj z dvema Nemcema, dvema domačima fantoma in našim skiperjem, ki je, mimogrede, mlajši od mene in na premcu rafta kadi eno cigareto za drugo, nadenemo rešilne jopiče ter zaveslamo v prijeten hlad Neretve. Očarana sem nad divjino kanjona, nad samoto in tišino, ki jo zmoti le tiho šumenje reke. Vsake toliko časa postojimo ob majhnih nasipih, zaplavamo, se ustavimo ob visokih pečinah – čas za pogumne, adrenalinske skoke, in po štirih urah raftanja na obali zakurimo žar, režemo paradižnik, pečemo čevapčiče in si razdelimo piščančje perutničke.

Na raftu stkem nova prijateljstva z Ulli, ki naju povabi na obisk v Nemčijo, z Vedadom in Ajdinom poklepetam o Zenici in Sarajevu, naredim tisoč in eno sliko prekrasnega kanjona, v sebi pa obdržim lepe spomine na preživet dan.