Sitna in nergava duša, ki rada pomaga

»V družini, v kateri sem odraščala, je bilo eno samo trpljenje. Vsak dan se je zgodilo kaj, zaradi česar sem zvečer v postelji jokala. Oče nas je tepel fizično, mama z besedami. Po pravici povem, raje bi videla, da bi tudi ona uporabljala palico.«

Nada je v življenju doživela marsikaj. Zaradi izkušenj, ki so se ji nabrale v času odraščanja, se ni nikoli poročila. Pa ne, da ji za moške ni bilo, nasprotno: še zmeraj jih ima zelo rada, le strehe noče deliti z njimi.

»Stari ljudje so rekli, da v španoviji še pes crkne! Imeli so prav. Na začetku se zmeraj cedita med in mleko, a ko se ljudje naveličajo drug drugega, začnejo kazati mišice!« dokazuje svoj prav.

Nekaj časa je živela v Bosni. Njena prijateljica je podedovala hišo. Pomagala ji je, da jo je obnovila. S sovaščani so napeljali kanalizacijo, elektriko je dobila še zadnja hiša na vasi. Ko je Nada postavila na okenske police rože, so jo posnemale tudi druge ženske. Gojila je zelenjavo, delala slivove džeme, vsako jesen je imela na voljo na desetine steklenic viljamovke. Pridelek je prodala med nekdanjimi sodelavkami, pa so bili vsi zadovoljni.

»Potem se je prijateljica poročila in njen mož je zahteval 'odškodnino' za uporabo polja. Nobena pametna beseda ni zalegla. Prijateljica je molčala, stopila je na njegovo stran, meni pa obrnila hrbet. Polja so po mojem odhodu spet zanemarjena, pa ji je, tako kaže, tudi prav.«

Ob vrnitvi v Slovenijo je morala začeti od začetka. Kupila je starejšo hišo, jo v dveh letih obnovila tako, kot je bilo treba. Vzela je v najem nekaj zemlje, posadila sadna drevesa, borovnice, maline … Ker ji je zmanjkalo prihrankov, si je morala poiskati službo.

»Delala sem med samimi mladimi. Kdaj pa kdaj sem se počutila kot starka, četudi sem bila od njih starejša komaj kakšnih deset let. Že prvo leto sem za krajši čas vzela k sebi sodelavko, ki se je ločevala. Če njene zgodbe ne bi spremljala od blizu, ne bi verjela, da se takšne reči dogajajo! Ni minil dan, da je na parkirišču pred službo ne bi pričakala tast in tašča. Vpila sta nanjo, da jima dela sramoto, da ni vredna, da živi, da bosta naredila vse, da ne bo nikoli več videla otrok, in podobne neumnosti. Ko je njen tast opazil, da se je odpeljala z menoj, mi je naslednji dan preluknjal gume. Še dobro, da ga je pri delu zasačil naključni mimoidoči, ki je poklical policijo. Uboga ženska je v nekaj mesecih osivela, otroka ponoči nista spala, strah jih je bilo, da se bo na pragu prikazal bivši. A se, hvala Bogu, ni. Pri meni so živeli sedem mesecev, pa se mi je kar oddahnilo, ko so šli na svoje. Počasi je šla že meni na živce. Sama pri sebi sem ugotavljala, da je bila za ločitev kriva tudi ona. Zaradi nereda, ki ga je imela v glavi in ga je potem ustvarjala tudi okoli sebe, sta bila v težavah otroka. Pa tako prijetna sta bila! Njiju bi pa kar obdržala.

Potem me je poklicala znanka, ki je učila na neki srednji šoli. 'A bi vzela k sebi mojo dijakinjo? Zanosila je, doma pa so jo vrgli na cesto!' Po pouku sem prišla ponjo in jo odpeljala domov. Kakšno ubogo revše je bilo! Samo jokala je in se smilila sama sebi. Veste, ne eno in ne drugo pa pri meni ne pade na plodna tla. Ne vem, kako, ampak najprej je mislila, da ji zdaj ne bo treba obiskovati pouka. Povesila je nos, ko sem jo zjutraj naložila v avto in potem prišla iskat. Sicer s težavo, a je končala letnik. Še vesela je bila, ker ji je uspelo. Ponovno pa sva 'zaropotali', ko je računala, da ji bom kar stregla: kuhala, pospravljala za njo in podobno. 'Bom pa šla!' mi je zagrozila. Pa ni imela kam. Domov ne, ker so se je znebili, k fantu pa tudi ne, saj sploh ni vedela, kdo od tistih, s katerim je spala na neki zabavi, je oče otroka. Najlepši dnevi so sledili, potem ko je rodila. Dino, njen sin, je bil res pravi sonček. Zelo mi je prirasel k srcu. Z veseljem sem pazila nanj, ko se je učila. Pri meni sta ostala še tri leta. Potem je dobila službo in se preselila na svoje. Konec tedna ali pa tudi vmes, ko se je morala malo 'zdivjati', je bil Dino moj.

Pred kakšnimi tremi leti sva z Dinom, ki ima že skoraj 16 let, dobila družbo. K sebi sem vzela starejšo gospo, ki je pri skoraj sedemdesetih ostala na cesti. Sin jo je pregovoril, da mu je prepisala hišo, ker drugače za adaptacijo ne bi dobil kredita. Kakor hitro je to storila, jo je začela snaha maltretirati, kričati nanjo, nekoč jo je celo udarila. Na CSD so ji svetovali, naj gre začasno v varno hišo. Ena od socialnih delavk pa se je spomnila name. Poklicala me je in me prosila za uslugo. Nič nisem razmišljala. Melita je bila ena uboga reva, ki jo je življenje boleče premetavalo sem in tja. Že njen oče je bil velik prasec, ki je mislil samo nase. Ko mu je umrla žena, je pustil Melito s sorojenci samo v hiši, sam pa se je vnovič oženil. Žal se je njen brat še isto leto smrtno ponesrečil z motorjem, sestra se je pri 17 letih poročila. Melita pa je v hiši ostala s še eno mlajšo sestro ter starimi starši po mamini strani. Pri 18 letih se je k njej priselil neki fant, ki pa je izginil, ko mu je povedala, da je noseča. Pustila je šolo in se zaposlila. Spravila h kruhu najmlajšo sestro, pokopala stare starše. Po najboljših močeh skrbela za sina ter mu nudila vse, kar mu je le lahko. Kakšno je bilo njegovo 'plačilo', sem povedala na začetku. Z Dinom sva skrbela zanjo, kolikor sva le mogla. Zaradi sladkorne bolezni je imela precej zdravstvenih težav. Letos se je odselila v dom, žal.

Dva meseca sem imela pod streho begunsko družino s tremi otroki, trenutno gostim nosečnico, ki nima kam iti.

Dinova mami se je poročila, ima majhnega otroka, in kot se pogosto dogaja, je nezakonski odveč. Partner ga noče videti. Ženska pa mu popušča, namesto da bi se kot tigrica borila za lasten zarod!

Vsaka nova zgodba, ki se odvije pod mojo streho, je dokaz, da nisem ustvarjena za življenje v dvoje. Tudi sicer mi ljudje začnejo hitro iti na živce, včasih komaj čakam, da se jih znebim in sem spet sama. Še najraje imam družbo fotoaparata. Z njim kolovratim zlasti po bližnjih hribih. Medtem ko iščem najlepše kotičke, mi ni nikoli dolgčas.«

(Konec)