Skrb za izgubljeno čast, nosečnosti

Kdo bi vedel, kaj je gnalo mater iz naslednjega primera, da je morala nujno najti nekoga, ki naj bi posilil njeno mladoletno hčer. Obtožili so Tomaža Pokorna, po domače Škandra (40), rojenega v Binklju. Pred vpoklicem v vojsko se je ukvarjal s tkanjem platna. Po odpustu iz vojske (decembra 1810) je živel žalostno življenje premnogih odpuščenih vojakov, ukvarjal se je z dninarstvom in beračenjem, stalnega bivališča ni imel. Leta 1827 so ga obdolžili, da naj bi 24. junija tistega leta posilil pastirico Jero Verhovc v gozdu Požgan hrib pri Čepuljah.

Pri soočenju na okrajni gosposki Loka se je Jera na vprašanje, ali je on storilec, tresla in ni mogla odgovoriti. Prisotna mati je zatrjevala, da je on storilec, in ko je Pokorn začel dokazovati materi, da on to ni, ga je upravnik z roko udaril po ustih in mu ukazal naj bo tiho. Šele tedaj si je upala Jera, ponavljajoč za materjo, pokazati nanj kot na storilca, z dodatkom, da naj bi jo 30. junija ponovno skušal posiliti.

Mati je pojasnila, da ga je prijavila zato, ker naj bi po izjavi skrunjene hčere odgovarjal opisu. Zvečer tistega dne, ko naj bi se zjutraj (med šesto in sedmo uro) zgodilo posilstvo, naj bi namreč neka ženska v spremstvu tega moškega pri njej iskala prenočišče. Mati jo je zavrnila, češ da ji ne more dati prenočišča, ker naj bi bil njen spremljevalec tistega jutra posilil njeno hčer. Tako sta iskala prenočišča pri sosedu, in ko sta bila prepričana, da je ona zaspala, je sklepala mati domnevne posiljenke, naj bi odšla dalje, še preden ju je ona naslednji dan prijavila na okrajni gosposki.

Sodišče je izjavo matere kot priče označilo za neosnovano, ker naj bi bilo vse skupaj le njena opažanja, domneve, verjetnosti in sklepanja. Poleg tega je bilo še neskladje v tem, kako je bil storilec oblečen – dekle ga je videlo drugače napravljenega kot pa priča, pri kateri je prespal prejšnjo noč v Spodnjih Bitnjah. Poleg tega ga je ta priča, Križnar, videl pri svoji hiši, ko je ob sedmih prišel od maše v Žabnici, Požgan hrib pa je pol ure daleč od njegove hiše, in če se je posilstvo zgodilo med šesto in sedmo uro zjutraj, potem vsekakor ni mogel biti on. Povrh vsega pa so bili z njim še »priležnica« in dva otroka. Težko verjetno bi tudi obdolženec iskal prenočišča v vasi, v katere bližini bi zjutraj posiljeval. Povsem gotovo tudi ni mogel biti kriv za poskus posilstva 30. junija, ker je bil tistega dne »v kritičnih urah« s svojo družino po izjavah zanesljivih prič v Selcih.

Sodišču se je pravzaprav postavljalo vprašanje, ali naj prekinejo preiskavo zaradi pomanjkanja dokazov ali naj ga oprostijo kot nedolžnega. Ker ni mogel dokazati, kje je bil 24. junija med šesto in sedmo uro zjutraj, so se odločili za pomanjkanje dokazov in ga kot potepuha odgnali v njegov domači okraj. Pokorn je ves čas trdil, da je nedolžen, in po njegovem je bila nedolžna tudi Jera v svojem krivem obdolževanju, h kateremu naj bi jo napeljevala njena mati. Glede na vse zapisano je bil Pokorn res nedolžen in vprašanje, ali je sploh šlo za kakšno posilstvo ali pa je bilo treba opravičevati na kak drug način izgubljeno nedolžnost.