Skrb za izgubljeno čast, nosečnosti
Še težje kot poročenim je bilo samskim ženskam, ki so zanosile zaradi posilstva, te seveda niso mogle skriti kukavice v družinsko gnezdo, ampak so bile brez najmanjše krivde v hinavski družbi zaznamovane z nezakonskim materinstvom, še preden bi si lahko ustvarile družino.
Septembra 1845 je 22-letna dekla Marija Simonič iz Drtije na okrajnem komisariatu Zalog pri Moravčah tožila 25-letnega Janeza Mikliča za očetovstvo 17. januarja 1845 rojenega otroka, češ da jo je v spočetje prisilil.
Po izjavi Marije Simonič je 24. aprila 1844 popoldan prišel Janez na dom njenega gospodarja v Drtiji, ona je sedela na postelji in z nogo zibala dete gospodarja. Povprašal je po domačih in na odgovor, da nikogar ni doma, jo je zgrabil za vrat, vrgel na posteljo, se ulegel nanjo in jo hotel meseno zlorabiti. Ona je zbrala vse moči in se mu iztrgala s postelje, pa jo je ponovno zgrabil in vrgel na klop za posteljo, z eno roko zgrabil njeni, da se ni mogla braniti, z drugo ji je dvignil krilo, s kolenom razmaknil nogi in jo meseno zlorabil. Kričati ni mogla, ker ji je z roko zaprl usta.
Za dogodek se je očitno razvedelo, če ne prej, ko je nosečnost postala očitna, in 29. decembra 1844 je prišel Miklič v kajžo Helene Lovše, kjer je takrat stanovala Marija s svojo materjo. Marijina mati je bila dekla, stara 44 let, in tudi njena Marija je bila nezakonska. Poleg njiju sta bili takrat prisotni še Lovšetova in še ena dekla. Miklič je torej vstopil v hišo in začel najprej kričati, da Marija ni noseča z njim, nato pa je vprašal, koliko mora plačati, da gre rodit v Trst. Ko mu je stara »Simonička« odgovorila, da 20 gld, je odgovoril, da bo dal 24, če gre Marija v Drtijo in tam javno prekliče, da je on spočetnik njene nosečnosti.
To se očitno ni zgodilo in samski potrebnež, ki je stanoval pri starših v Drtiji, je na sodišču zanikal, da bi kadarkoli občeval z Marijo. Sodišče se je zadeve lotilo na že dobro znani način, da je posilstvo, »če se ženska zaradi nevarnih groženj, dejanskega nasilja ali da je zahrbtno omamljena, ne more upreti pohoti posiljevalca, ki jo v takem stanju zlorabi.«
Marija je v prijavi navedla, da jo »je vrgel na klop za posteljo, z eno roko zgrabil njeni, da se ni mogla braniti, z drugo pa ji je dvignil krilo, s kolenom razmaknil nogi in jo meseno zlorabil.« Še prej da »jo je zgrabil za vrat, vrgel na posteljo in se vlegel nanjo«, vendar se mu je lahko otela.
Razsojevalci so bili mnenja, da če bi hotela, bi se mu na klopi še lažje ubranila kot na postelji. Težko jim je bilo tudi verjeti, da ji je lahko z eno roko tako trdno stiskal obe njeni, da ne bi mogla osvoboditi vsaj ene in se ga obraniti. Še vedno bi lahko Marija, ko ji je Miklič z eno roko držal njeni, z drugo pa dvigal krilo, kričala na pomoč, česar pa po lastni izjavi ni naredila.
Kakorkoli že, kazensko sodišče se ni prepričalo, da je bil Miklič pri tešitvi spolne sle dovolj nasilen, da bi uvedlo kazensko preiskavo zaradi posilstva, in je zadevo vrnilo okrajnemu komisariatu v morebitno uradno postopanje.