Obstaja več vrst žgancev

Jezerska štorija 2021: Kuhanje masunjeka na odprtem ognju (2)

Milan Milošič je, medtem ko je masunjek razdeljeval med poslušalce, pripovedoval različne zgodbe. Ko smo izvedeli, da ga lahko jemo z domačim kruhom, ob kislem mleku ter da obstajajo tudi taki, ki zraven jedo celo žgance, smo dobili še podatek, da ga na Jezerskem pripravljajo v času Ovčarskega bala, tradicionalno drugo nedeljo v avgustu. Zaradi znanih razmer pa so se organizatorji odločili, da letos prireditve ne bo. Kadar prireditev organizirajo, pa masunjek pripravljajo v 150 let stari bakreni posodi. »Takrat zanj porabimo od sto petdeset do dvesto litrov smetane. Ves dan se 'meša'. Tako tudi navada ne gre v pozabo,« je razložil Milošič in z žalostjo v glasu še enkrat ponovil, da bi letošnji Ovčarski bal že 62., a jim ga je »odnesel« covid-19.

»Bi pa povedal še nekaj o žgancih,« je nadaljeval. Obstaja namreč več vrst priprave, izvemo. Glede na pripravo jih tudi ločimo, na primer na dolenjske, koroške, štajerske ..., je povedal. In Jezersko je včasih spadalo pod Koroško, tako da se je na tem koncu obdržalo veliko koroških navad. »Tudi požgani koroški ajdovi žganci. To je poseben način priprave ajdovih žgancev, ki so hitro narejeni in so zelo dobri.« Sledil je opis postopka priprave. »Potrebujemo posodo z debelim dnom. Najprej popražimo moko na suho, kakor bi pripravljal suho prežganje. Toliko, da zadiši; da prežganje dobi barvo skorje kruha … Postane kot živo srebro – 'pleše' in nam kar hoče uiti iz posode,« je bil slikovit Milošič. »Vodo za žgance zavremo posebej in jo solimo. Nikoli ne solimo moke, ker če je voda dovolj slana, bodo tudi žganci ravno prav slani,« je poudaril. Potem moko odstavimo z ognja, vzamemo lesene vilice in z zajemalko dodajamo vodo žgancem, ki jih vmes mešamo. »Ko vlivamo vodo na moko, bo ta 'skakala'. Malce pomešamo in dodamo še drugo zajemalko vode … Mešamo toliko časa, da moka začne postajati mokra; začenjajo nastajati kepe in na dnu ni več mokastega. Da so kepice večje, dodamo nekaj več vode, če želimo, da so žganci bolj suhi drobni, pa ne – in tudi to je dobro. Potem vzamemo eno malce večjo krpo, ter z njo pokrijemo posodo, da se žganci rahlo napnejo.« Ocvirke in maščobo popražimo posebej. »Ocvirki so dobri, ko začnejo v posodici poskakovati in pokati.« Zlijemo jih po žgancih ter jih zmešamo z vilicami. Dobri žganci so tisti, ki narastejo, kot bi bil v njih kvas, in se po Milošičevih besedah začnejo »tresti«. »Takrat so žganci gotovi.«

Milošič omeni še pripravo dolenjskih žgancev, ki je večini bolj znana: v lonec damo vodo, jo zavremo, solimo, potem vanjo stresemo moko, s kuhalnico naredimo vanjo luknjo, zmanjšamo ogenj, in ko voda »zapleše« jih pokrijemo in kuhamo pol do tri četrt ure. Potem odlijemo vodo (imenuje se žganjevka) in žgance mešamo. Vode, v kateri so se žganci kuhali, pa ne zlijemo kar takoj stran, saj jo bomo morda še potrebovali. Če so žganci namreč presuhi, jo lahko dodamo. Vendar pa je ta postopek priprave ajdovih žgancev precej dolgotrajen, je poudaril Milošič.

»Štajerci jih delajo tudi s krompirjem, na podoben način kot se pripravljajo dolenjski … Če jih delajo z belo moko, so beli žganci. Lahko so koruzni. Tudi s pripravo koruznih požganih smo poskusili. Ker pa je moka ostra, malce potem 'grizejo' po nebu, so pa dobri ...« Zraven žgancev lahko jemo zelje, kislo repo, telečjo obaro, golaž, kislo mleko, jogurt … »Ljudje vedno več kombiniramo,« zaključi. (Konec)