Štirideset let pozneje

»Nobenega spoštovanja ni več. Gremo iz ene skrajnosti v drugo,« pravi Kristina.« Včasih smo vse, ki so bili starejši, vikali, nekatere celo onikali. Ne glede na to, kaj sem si mislila, sem o njih govorila spoštljivo,« pripoveduje.

Z možem Poldetom, ki je že prekoračil osemdeseto leto, sta me povabila v svoj cvetlični raj. Imata velik vrt, poln cvetja, okrasnega grmičevja. Nekaj korakov vstran pa, seveda, ne manjka korenja, zeljnatih glav in solate.

Polde je Kristinin drugi mož. S prvim se je zelo opekla. Malo je manjkalo, pa bi v ognju alkohola končala tudi sama.

»Razdiralna sila, ki jo pijanci širijo okoli sebe, je tako močna, da na koncu uniči vse, ki se jih dotakne. S prvim možem imam dva sinova: žal je starejši krenil po očetovih poteh. Pa je sprva kazalo, da se to ne bo zgodilo. Bil je priden v šoli, rad je imel matematiko in fiziko, zmagoval je na različnih tekmovanjih, tudi v šahu. Nasprotnike je premagoval kot za šalo. Potem pa je svoje življenje čez noč postavil na glavo. Menda ga je zapustilo dekle, on pa je zaradi tega začel piti. Ali pa je bilo obratno: ker je začel piti, ga je zapustilo dekle? Ker pa je bila noseča, se je kasneje vrnila k njemu, poročila sta se, rodila sta se dva otroka. Kakšnih pet ali šest let je še šlo, nakar je začel sin svoje težave ponovno utapljati v alkoholu. Žena ga je zapustila, žal pa ni s seboj odpeljala tudi sinov. Ni mi kazalo drugega, kot da sem ju vzela k sebi in skrbela zanju, kakor sem vedela in znala. Ni mi bilo lahko: doma je razgrajal mož, redkokdaj je bil trezen, na drugem koncu vasi pa najin sin. Pogosto sta skupaj zavila v gostilno in potem družno obležala v kakšnem jarku. Če ne bi bilo vnukov, bi v zakonu, bila sem pač tradicionalno vzgojena, še vztrajala. A sta se mi ubožčka smilila, da se mi bolj nista mogla. V podjetju, kjer sem delala, sem zaprosila za stanovanje. Bili so razumevajoči, hitro sem ga dobila. Selitev je bila pravi balzam za nas. Tudi drugi sin, ki je študiral v Ljubljani, se je pogosteje vračal k meni. Ni nam bilo hudega. Na srečo sta bila vnuka zdrava, pridna v šoli, radi smo se imeli. Zelo sta pogrešala mamo, a ju je poredko obiskovala. Imela je novo družino, zanju ni imela več ne časa ne prostora v svojem srcu. Vnukoma sem dala vse, kar sem le lahko. Tudi veliko ljubezni. Nikoli nisem povzdignila glasu nad njima, zmeraj smo se lepo pogovorili.

Nekoč sem obiskala prijateljico, ki je živela v isti vasi kot moj prvi mož. Nekaj mi je reklo, Kristina, oglej si, kaj se je zgodilo s tvojim nekdanjim domom. Pa sem šoferja, ki me je pripeljal, lepo prosila, če lahko naredi ovinek. Mislila sem, da mi bo počilo srce! Šipe so bile umazane, okoli hiše je bilo vse nastlano, povsod je rasel plevel, ograja je bila na več mestih polomljena. Ko sem stopila do vrat, se je vame zagnal razdražen pes in kazal svoje krvoločne zobe. Šele v tistem trenutku sem se začela zavedati, kako pogrešam naravo, trato pred hišo, ptičke v krošnjah dreves, ki me prebujajo, ko se zdani. Prijateljica mi je povedala veliko groznih zgodb o možu in sinu. Kako je mogoče, da je lahko tudi sin zašel na kriva pota? Iskala sem odgovore tudi pri strokovnjakih, pa jih nisem našla.

Tudi misel, da bi bila vse življenje sama, mi ni bila več všeč. Vnuka sta odraščala ... Še malo, pa bosta odletela proti Ljubljani na srednjo šolo, sem razmišljala. Ali bom potem ostala kar sama? Odločila sem se, da si poiščem prijatelja kar s pomočjo malega oglasa. Kar bo, pa bo, sem si rekla. Navedla sem dva pogoja: da moški ni alkoholik in pa da ima hišico nekje na deželi …«

V tem trenutku si je vzel besedo še Polde: »Tekli so mi zadnji dnevi pred upokojitvijo. Zaposlen sem bil na Inštitutu za kontrolo in certifikacije, ni mi bilo hudega. Tri leta sem bil že vdovec, otroci so bili pri kruhu, jaz pa v tejle hiški, ki jo vidite pred seboj, čisto sam. Ko sem naletel na Kristinin oglas, sem se v hipu odločil: to je ženska, ki mi je pisana na kožo. Javil sem se ji in brez odvečnih zapletov sva se dogovorila, da se jeseni, ko se začne novo šolsko leto za njena vnuka, preseli k meni. Ne morem vam povedati, kako sem bil srečen, ko je hiša ponovno oživela in se je slišal smeh! Kristino sem imel rad od prvega trenutka naprej, njena vnuka pa prav tako. Ko se je poročil še njen drugi sin, je bil z družino skoraj vsak konec tedna pri nama.«

Besedo je ponovno povzela Kristina: »Potem sta odrasla tudi vnuka, za katera sem skrbela bolj kot njuna mama. Starejši mi je bil iskreno hvaležen za vse, najmlajši pa ne. Kar naenkrat se je začel do mene sovražno obnašati, njegova soba je bila polna steklenic žganih pijač, vso žepnino, ki si jo je prislužil, je zapravil za mamila. Najprej le za jointe, potem pa še za vse ostalo. Pustil je šolo, se pridružil barabinom, ki so v brezdelju iskali žrtve, ki bi jih oropali. Policisti so si podajali kljuke, s Poldetom sva bila nenehno pod stresom. Potem je Poldetu ukradel prihranke in se preselil k očetu. Bivši je bil takrat že pokojni. Družno sta me napadala, češ da sem imela drugega sina in drugega vnuka veliko raje, da sem njima dajala vse, zanju pa ni nič ostalo. To so bile obtožbe, ki so zelo bolele. Nekoč me je sin prijel za vrat, da bi me zadavil. No, takrat pa mu je rekel vnuk, naj neha, da je brez zveze. Odšla sta iz hiše, strah je pa ostal.«

Polde: »Moji otroci so mi včasih očitali, zakaj sem bil tako neumen, da sem si s Kristino nakopal tudi njene probleme. Pa sem jim odgovoril, da ima tako pri sinu kot vnuku zvezane roke. Starši nikoli ne vemo, kdaj bo kdo od potomcev skrenil na krivo pot. Nekatere potegne v pogubo pijača, druge družba, tretje pa geni.«

Kljub vsemu pa Kristina ne bo nikoli zavrgla drobnarij, ki jo spominjajo na »izgubljena« otroka. Na posebnem mestu visijo fotografije enega in drugega. V predalu ima spravljene vnukove risbice, pesmice, ki ji jih je napisal, ko je bil še osnovnošolec. Nekoč ji je narisal veliko srce, pod njim pa napisal: Babica, strašno te imam rad. Kristina ga je uokvirila in vsakič, ko gre mimo, zmoli molitev v želji, da bi se vsaj vnuku odprle oči.

(Konec)