Lep pozdrav iz Trente

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 08:57

Minila sta že skoraj dva tedna, odkar se prebujam v sveža trentarska jutra in odstiram zavese s pogledom na vrhove mogočnega Razorja in Bovškega Gamsovca. Konec tedna je. Prvič po dolgem času sem prespala zvok budilke, zato kar planem izpod tople odeje, ko me nekje iz sredine vršiške ceste pokličejo domači. Hitim z zajtrkom in pospravljanjem rahlo kaotične prikolice – z Meto sva sicer kar redoljubni, če odmislim nekaj umazanih krožnikov, razmetano posteljo in steklenico Rebule, ki sameva poleg praznih kozarcev. Včerajšnji večer se je zavlekel pozno v noč, ko sva v dobri družbi najinih dečkov odigrali nekaj partij taroka in tkali nove plane za poletje.

Konec tedna je čas obiskov, sploh če jasno nedeljsko jutro napoveduje čudovit dan, kot naročen za turistično raziskovanje soškega okoliša. Prebudim Nejca in že naslednji trenutek smo na poti proti Koči pri izviru Soče, kjer se umikamo množici avtomobilov tujih registracij, ki se gnetejo na majhnem parkirišču. Zaobidemo Čehe, Nizozemce in Nemce ter se peljemo proti koncu doline, proti divjim stenam Bavškega Grintavca in Srebrnjaka. Skozi okno opazujem bele trentarske hiše s strmimi dvokapnimi strehami. Mama nas pametno poduči o macesnovih skodlah in številnih majhnih oknih, ki so vedno obrnjena proti jugu. Z rahlim zavidanjem premišljujem o srečnežih, ki imajo priložnost preživljati konce tedna v tej lepi dolini, z Nejcem pa si, mogoče naivno, priseževa, da bo najin vikend nekoč delal družbo idiličnim belim hiškam.

Avto pustimo pred velikimi balvani, ki zapirajo vstop v dolino Zadnje Trente, preletimo smerokaze, ki pohodnike usmerijo proti Zavetišču pod Špičkom in Jalovcu, mi pa nadaljujemo po široki suhi strugi Suhega potoka, ki nas po dobre pol ure hoje pripelje do prvega slapu. Ta v 15-metrskem curku pada v turkizen tolmun, na pogled idealna osvežitev se kmalu izkaže kot preizkušnja za najpogumnejše, ki jo mojemu nasprotovanju navkljub uspešno prestane Nejc in zaplava v ledeno mrzlem potoku. Pot nadaljujemo skozi gozd po prijetni ozki stezici. Do številnih slapov in tolmunčkov nas vodijo redki možici, uživamo v samoti in odročnosti divje narave, ki je še niso oskrunili turisti. Uživam »sto na uro«.

Izlet zaključimo čisto v mojem stilu, ko ob skledi domače jote in zabeljenih štrukljev na dolgo in široko razpredamo o trentarskih vrhovih, hitro bližajočem se morskem dopustu in novostih v Kranju. Že zdaj komaj čakam prihodnji konec tedna, ko bo prikolica spet polna smeha in dobrega vina, globokih pogovorov in zabavnih tračev in ko bodo zgodnja jutra v Trenti še lepša, saj jih bova z Meto uživali v družbi »najinih« ljudi.