Sanjske delovne počitnice

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 10:35

Ležim v viseči mreži in poslušam tiho šumenje vode. Rahel vetrič blaži skoraj nevzdržno vročino, jaz pa čakam na znano melodijo majhnega kombija, ki pripelje dnevno dozo hladnega sladoleda. Nisem na morju. Ne še. Začele so se delovne počitnice ali bolje rečeno trije idilični, uživaško brezskrbni tedni, ki jih skupaj z Meto – novo sostanovalko, sodelavko, sohribolazko in dobro prijateljico preživljava v Trenti.

Dnevi so razdeljeni na dopoldneve, ko na vse zgodaj sopiham proti Kriškim podom, se sprehajam ob Soči ali se potim na ovinkih vršiške ceste, zatem pridejo popoldnevi, ko nevednim turistom potrpežljivo dopovedujem, da je vzpon na Triglav v teniskah resnično nemogoč, da žal s Prehodavcev še ni vzpostavljena redna avtobusna linija in poslušam pritožbe o odsotnosti prh v visokogorskih kočah. Komedije se včasih nadaljujejo v zgodnje večere, ko se kamp napolni s češkimi družinicami, finimi francoskimi damami, ki so si zaželele gorskih avantur, in novopečenimi nemškimi hribolazci, ki jutra po prepitih nočeh ležerno prespijo in se proti hribom počasi kobacajo šele okoli opoldneva.

Priznam, da sem v zaostanku z aktualnim svetovnim dogajanjem, da nič več ne spremljam pandemičnih novosti in da nimam pojma, kakšno prednost drži Pogačar pred svojimi kolesarskimi nasprotniki. A se učim drugje. Spoznavam, kako resnični so najbolj klišejski stereotipi o tujcih – o nečimrnih Francozih, vljudnih Nemcih in malce vase zagledanih mladih Belgijcih – ter ugotavljam, kako nestrpni med vsemi temi smo Slovenci. Še na počitnicah se nam vedno mudi, ne znamo upočasniti in ne poznamo ležernih počitnic v senci baldahina, zleknjeni v udoben platnen stol s hladnim pivom v roki. Precej smešno, kako smo naravnani. Kako natančno kategoriziramo dopust na aktivnega in ležernega in se zmrdujemo nad svetlimi izjemami, ki v zgornjem Posočju poležavajo pred svojimi prikolicami. Slednje je pri nas rezervirano za »morski« dopust, tu, v Trenti, pa počitek pride šele potem, ko po zgodnjem vstajanju osvojimo vsaj enega od dvatisočakov, skuhamo kosilo, nekam vmes stisnemo še izlet v Bovec in nato sami sebi končno dopovemo, da smo iz dneva iztisnili, kar se le da.

Priznam tudi, da včasih v svojih opažanjih prepoznam samo sebe, ne kot svetlo izjemo, ampak kot nekoga, ki bi to rad postal – zadnje dni ne hitim več, se ne obremenjujem, če se popoldan prevesi v večer, medtem ko obračam že stoti list napete kriminalke, izpuščam glavne atrakcije in se vedno pogosteje zavedam resničnosti lastnega reka, ki pravi, da nam izpuščeni potepi vedno znova in znova dajo razlog, da se vračamo na nam ljube kraje.