Hišna gora Kamniškega sedla

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 7. julij 2021 / 09:03

Brana (2252 m n. m.) – Gora s prostranim vrhom in čudovitim razgledom. Njene grape pozimi nudijo res fantastično »plezarijo«.

Naš današnji cilj je najbolj vzhodna gora v grebenu Grintovcev, ki jo zaradi lege lahko imenujemo tudi hišna gora Jermanovih vrat, kot so nekdaj ljudsko imenovali Kamniško sedlo. Jerman je bil kamniški lovec, ki je čez Kamniško sedlo vodil vojsko na pomoč Celovcu pri obrambi pred Turki. Danes se bomo povzpeli na Brano.

Izhodišče vzpona je Kamniška Bistrica. Da si bomo rahlo skrajšali vzpon, se bomo zapeljali do Jermance. Na križiščih se držimo desne. Cesta je ponekod precej razrita. Skoraj na koncu ceste parkiramo. Odpravimo se po vodoravni lovski poti, ki se ji kmalu priključi markirana pot na Kamniško sedlo iz Kamniške Bistrice. Nadaljujemo v smeri markacij do razpotja, kjer nadaljujemo naravnost oz. levo proti Kamniškemu sedlu. Desno gre sicer dobro shojena in vidna steza v Repov kot, ki pa ni markiran.

Sledi vzpon po gozdu, v okljukih proti Pastirjem. Na levi strani se nam začne kazati Brana s svojo Bosovo grapo, ki pozimi v ugodnih pogojih nudi fantastično plezanje. Od Pastirjev dalje sledi še nekaj malega gozda, nato pa se pred nami pokaže travnato-ruševnata pregrada Kamniškega sedla, proti kateremu se pot vije v prijetnih okljukih. Na sedlu si malce oddahnimo, saj če nismo bili ravno zgodnji, v teh vročih poletnih dneh vzpon na sedlo zaradi vročine ni ravno najbolj prijeten.

Od koče na Kamniškem sedlu nadaljujemo proti Brani in Turski gori. Na razpotju poti nas smerokaz usmeri levo, desno gre pot proti Okrešlju. Sledi zmeren vzpon po vse bolj kamnitem pobočju. Sledi melišče, ki ga prehodimo v prečnem rahlem vzponu. Če je melišče še sneženo, je nevarnost za zdrs velika. Sledi še en skalnati del, ki nas privede na naslednje razpotje: desno gre markirana pot proti Turski gori, mi pa zavijemo levo proti Brani. Pot se strmo vzpenja po severni strani Brane. Za napredovanje ponekod uporabljamo roke, predvsem zaradi ravnotežja. Na nekaterih mestih je celo nekaj metrov jeklenice. Pot je odlično markirana, a vseeno bodimo pozorni na markacije, saj pot čez skalne plošče vijuga levo in desno. Tik pod vršnim grebenom se pot usmeri ostro levo do izrazite grape, ki jo prosto preplezamo. Na drugi strani je nekaj klinov, ki nas vodijo desno po poti. V naslednjim nekaj korakih smo na vršnem pobočju Brane. Tu strmina popusti, skalni vzpon pa dobi bolj spokojno podobo, saj nas nezahteven vzpon v nekaj minutah pripelje na prostran in razgleden vrh. Z Jermance do vrha Brane smo potrebovali tri ure.

Vrh, na katerem stoji križ iz leta 1995, nam nudi tisto, zaradi česar je tako lepo priti na višino in se ozreti naokoli do horizonta, kamorkoli nese oko. Na zahodu je Turska gora, zadaj se vidijo Rinke in Skuta, severozahodno je Mrzla gora. Pogled na sever se ustavi na Olševi, za katero se vidi Peca, na severovzhodu je Krofička z grebenom Ut in Strelovca, na vzhodu je Planjava, izza katere se vidi špica Ojstrice. Če nam je vreme naklonjeno, se proti jugovzhodu vidi tudi veličasten greben Zeleniških špic. Streha Brane se prepadno konča v Koncu, vidi se tudi Kokrško sedlo ter Kalška gora in Kalški greben.

Z Brane sestopimo po poti vzpona. Ker je pot ponekod polna grušča in drobirja, svetujem uporabo čelade, saj hitro lahko sprožimo kamen, ki ga bo zakon gravitacije vlekel navzdol. Ob sestopu se ustavimo na Kamniškem sedlu, si privoščimo malce počitka, saj nas čaka še dolg sestop; vsaj do Jermance ali pa celo do Kamniške Bistrice. Odvisno, kjer nas čaka zvesti prijatelj na štirih kolesih.

Nadmorska višina: 2252 m
Višinska razlika: 1352 m
Trajanje: 6 ur
Zahtevnost: 4 / 5