Razlogov je več kot dovolj

»Zakaj pa je tebi tako fino hoditi v hribe?« me je pred kratkim vprašal brat, ko sva ob čudno zgodnji uri sedela pri zajtrku in brskala vsak po svoji skledi ovsenih kosmičev – on je lovil svoj jutranji trening, jaz pa sem imela v načrtu prehiteti prve pohodnike na belih pobočjih Golice. In mi je dal misliti. Isto vprašanje naslednji dan napišem prijatelju Marku. Potem ko se je vrnil iz dolgočasno ravne Belgije, so zanj gore postale drugi dom. Z zanimanjem čakam njegov odgovor, potem pa sporočilo natipkam še Tadeji in Meti, se zaklepetam z nekaj mladimi alpinisti in plezalci ter čakam odgovore, ko ti počasi kapljajo v »inbox«, vsak s svojo vsebino, a vsi s podobnim bistvom.

Gore so tiste, ki mladim nudijo duhovno zadovoljstvo in sprostitev, so sredstvo za »luftanje« glave in pobeg od vsakdanjih norosti. Luku je »hribolazenje« avantura, kjer preizkuša svoje zmožnosti, jih dviguje, nabira nove izkušnje ter lepe razglede. Slednji so skupna točka prav vsem, poleg prijateljev, ki jih raje spoznavamo v naravi, kot pa med posedanjem v kavarnah, pravi Pia, in jih tako tudi bolje spoznamo – v steni, ko smo odvisni sami od sebe in svoje plezalne naveze, osebe, ki ji neizmerno zaupamo in se zanašamo na njeno treznost in odgovornost, še pripomni Nejc. Ljubezen do hribov je bila Špeli privzgojena, ko so namesto počitnic na morju, z družino raje raziskovali Paklenico, drugi pa so hribe spoznali na socialnih omrežjih in v želji po zdravem življenju se jim je tako odprl nov svet, bolj umirjen, preprost, odmaknjen od stresnega vsakdana in skrbi.

Meni hribi prinašajo vedno nove priložnosti za občudovanje lepot narave, ki so se na tisto jutro otepale kapljic rose in lovile prve sončne žarke. Pobočja Golice je ponovno prekrila bela preproga narcis, ki so zadnji mesec povzročile pravo cvetlično evforijo, na zgodnje torkovo jutro pa so cvetele le za naju z Nejcem.

Mladi imamo torej več kot le en dober razlog, da tudi ob koncu tedna vstajamo že pred zarjo, ko drugi še vedno »drnjohajo« v svetu sanj pod toplo odejo. Da grizemo kolena v neskončne strmine, z veseljem gazimo po prvem snegu ali pa se potimo na vročem poletnem soncu, ko ta neusmiljeno greje prisojna pobočja. Imamo več kot en odličen razlog, da se po celodnevnem »pojanju« po hribih, adrenalinskem nabiranju plezalnih izkušenj in radovednem odkrivanju pozabljenih poti utrujeni, a zadovoljni v srcu zavalimo na skupno ležišče v gorski koči, stisnjeni še med vsaj ducat drugih prepotenih in nič kaj prijetno dišečih teles s podobno »obsesijo«.