Ko podpore ni bilo

V teh dneh pred tridesetimi leti so potekale še zadnje priprave na razglasitev samostojne države. Tu pa spomnimo na dejstvo, da so tedanja skupščina, vlada in predsedstvo to dejanje izvedli brez zunanjepolitične podpore …

Telefonski pogovor

V tem oziru je nadvse zanimiv dokument Bele hiše, ki je zabeležil telefonski pogovor med Washingtonom in Bonnom 24. junija 1991. Ob koncu pogovora z ameriškim predsednikom Georgeem Bushem st. je nemški kancler Helmut Kohl opozoril na zaostrovanje razmer v Jugoslaviji. Čeprav je poudaril, da ni za razpad Jugoslavije, je jasno izrazil svoje pomisleke: »Nekaj mi ni niti najmanj všeč, namreč da se Srbi zanašajo na to, da se vsi zavzemamo za enotno državo, ne glede na interese Hrvatov. George, odkrit bom. To mi povzroča vedno več težav. Mi, Nemci, smo zahtevali pravico do samoodločbe in jo uveljavili. Zato seveda ne morem te pravice odreči Slovencem in drugim etničnim skupinam v Jugoslaviji.« Ameriški predsednik George Bush je v nadaljevanju ta pogovor preusmeril k državnemu sekretarju Jamesu Bakerju, ki se je ravno vrnil z maratonskih pogajanj v Beogradu. Tu se je 21. junija 1991 ločeno srečal tudi s slovenskim republiškim vodstvom in po srečanju na vprašanje Televizije Slovenija zabrusil, da ZDA ne bodo priznale morebitne enostranske razglasitve slovenske neodvisnosti in da takšno potezo odsvetujejo, če pred tem ne pride do dogovora z zveznimi oblastmi. Baker je nemškemu kanclerju Kohlu potarnal: »Precej potrt sem, potem ko sem se ves dan obširno pogovarjal z vsemi republiškimi predsedniki ter s predsednikom vlade in z zunanjim ministrom. Predlagal sem, da premislijo o tehnični pomoči dvanajsterice; pripravili bi nov temelj za enotno jugoslovansko državo, morda novo ustavo, ki bi upoštevala željo Slovenije in Hrvaške po demokraciji in večji avtonomiji. Mislim pa, da bi morala ta prizadevanja voditi Evropa.« In dodal: »Mislim, da razmere zelo hitro postajajo kritične, gospod kancler, če upoštevate, da se v nekaterih republikah nekatere strani oborožujejo. Če izbruhne nasilje, se prelivanje krvi lahko hitro razširi.« Nadaljevanje je znano. »Kljub nasprotovanju in celo grožnjam mednarodne skupnosti je Slovenija 25. junija 1991 razglasila neodvisnost. Evropska skupnost in ZDA so odločitev slovenske in hrvaške skupščine obsodile, kar ni bilo presenečenje, saj sta uporabi pravice do samoodločbe nasproti stali Helsinška in Pariška listina Konference za varnost in sodelovanje v Evropi, ki sta jamčili nedotakljivost evropskih meja. Tiskovna predstavnica State Departmenta Margaret Tutwiler je po razglasitvi neodvisnosti kategorično sporočila, da enostranski koraki Slovenije in Hrvaške ne bodo spremenili ameriške obravnave teh dveh republik kot sestavnih delov Jugoslavije in da ZDA še naprej priznavajo in podpirajo ozemeljsko celovitost Jugoslavije. Napad jugoslovanske armade na Slovenijo je končno zdramil mednarodno skupnost. Začelo se je posredovanje evropske trojke.«

Odločil je Kohl

Med vojno za Slovenijo se je na zunanji sceni najbolj izpostavil kancler Kohl. »Za nemško podporo slovenskim prizadevanjem pa je bil odločilen 2. julij 1991, ko letalo z nemškim zunanjim ministrom Genscherjem ni moglo pristati v Ljubljani, ampak se je moral Genscher s slovenskim vodstvom sestati na železniški postaji v Beljaku v Avstriji. Tudi ameriški državni sekretar Baker je 3. julija 1991 le sporočil, da je jugoslovanska vojska prekoračila meje pri uporabi sile. Kljub temu je mednarodna skupnost še naprej vztrajala, da je mogoče najti rešitev znotraj meja Jugoslavije, da gre torej za lokalni konflikt. Tudi generalni sekretar OZN Javier Perez de Cuellar je glede razmer v Sloveniji dejal, da Združeni narodi nimajo kaj storiti, saj Slovenija ni država. Zato je morala Slovenija pokazati veliko diplomatske spretnosti, odločnosti in trme, da si je začela pridobivati podporo za mednarodno priznanje, kar je bilo še vse poletje in jesen leta 1991 vse prej kot samoumevno.« (Vir: Dejan Ladika, MMC RTV SLO)

Pulitzer za najstnico

Podelili so letošnje Pulitzerjeve nagrade, ki jih za odličnost v novinarstvu, književnosti in umetnosti podeljujejo od leta 1917. Glavno nagrado za javno službo je dobil časnik New York Times. Med drugimi pa so s posebno omembo nagradili najstnico Darnello Frazier. Zakaj? »Ker je pogumno posnela umor Georgea Floyda, videoposnetek pa je spodbudil proteste proti policijski brutalnosti po vsem svetu in poudaril ključno vlogo državljanov pri novinarskem iskanju resnice in pravičnosti.« To zadnje si velja zapomniti in posnemati.