Miši povzročajo škodo na njivah in travnikih

Razlogi za čezmerno razmnožitev miši so mile zime, ostanki pridelkov na njivah, ostanki krme v živinskih gnojilih, pomanjkanje naravnih sovražnikov ter neobdelanost ali zapleveljenost (delov) njiv.

Kranj - »Letošnjo pomlad, še posebno maj, si bomo na Gorenjskem in drugje po Sloveniji zapomnili po izredno nizkih dnevnih temperaturah in nadpovprečni količini padavin - temperature so bile okrog dve stopinji Celzija pod dolgoletnim povprečjem, padavin je bilo več kot dvakrat več od dolgoletnega povprečja. V takšnih razmerah so kmetijske rastline rasle počasi, ob vzniku pa so bile zelo občutljive na bolezni in škodljivce. Če smo pri koruzi v preteklosti predvsem govorili o vplivu strun in sovk na počasno rast, letos lahko govorimo tudi o škodah, ki jih s pobiranjem koruznega in drugega semena delajo poljske miši (voluharice). Lansko obilno leto bukovega žira in spet razmeroma mila zima sta poskrbela, da se je populacija poljskih in gozdnih miši nenormalno razmnožila,« ugotavlja Jože Mohar iz RWA Slovenija in dodaja: »Kmetje na Gorenjskem smo že opazili večje škode, ki jih povzročajo miši na njivah. Večje škode so predvsem na robovih njiv, saj se poljske miši premikajo iz travnikov ali žitnih posevkov na koruzna polja in izkopljejo koruzno seme ter ga požrejo. Mlade vznikle rastlinice koruze, ki črpajo hranila iz semena, zato takoj po uničenju semena propadejo. V primeru močnih napadov in večjih škod je potrebna ponovna setev.«

Miši se zelo hitro razmnožujejo

Tudi Marija Kalan, specialistka za rastlinsko pridelavo v Kmetijsko gozdarskem zavodu Kranj, opaža zadnja leta na travnikih, njivah in vrtovih vse več škod, ki jih povzročajo poljske miši ali miši rovke. Kot pravi, se glodalca razlikujeta le v načinu prehranjevanja - poljska miš se prehranjuje izključno s hrano rastlinskega izvora, miši rovke pa z žuželkami in njihovimi ličinkami, ki živijo v tleh. Za obe vrsti miši je značilno, da se tudi zelo hitro razmnožujejo. Samice spolno dozorijo po 14 dneh, od paritve do kotitve traja le tri tedne. V gnezdu imajo od 3 do 13 mladičev, tako da na leto lahko »pridelajo« več kot 500 potomcev.

Več vzrokov za čezmerno razmnoževanje

Vzrok vse večjim škodam, ki jih povzročajo miši, so mile zime brez snega in suhe pomladi ter ostanki pridelkov in zrnja na njivah in travnikih. Predvsem na živinorejsko intenzivnejših območjih vozijo jeseni na travnike gnojevko in gnoj, v kateri je tudi hrana (ostanki zrnja) za miši. V travni ruši, ki je redno gnojena z živinskimi gnojili, so tudi organske snovi, s katerimi se prehranjujejo nekatere žuželke in njihove ličinke, ki predstavljajo glavni vir hrane predvsem za miši rovke. Pri strojnem spravilu ostaja na njivah tudi nekaj zrnja in drugega pridelka, dogaja se tudi, da pridelovalci zaradi slabih cen pridelek pustijo kar na njivi. Na ohranitev večjega števila miši na kmetijskih površinah vplivajo tudi hrana, ki jo miši najdejo v gozdu, ter neobdelani ali zapleveljeni deli njiv, kamor se miši zatečejo zlasti v poleti, ko so njive v obdelavi. Pomemben vzrok za povečanje populacij miši je tudi pomanjkanje naravnih sovražnikov oziroma porušeno naravno ravnotežje med mišmi in njihovimi naravnimi sovražniki na območjih, kjer je intenziviranje pridelave vplivalo na zmanjšanje njihovega življenjskega prostora. Med naravne sovražnike spadajo ptice ujede, lisice, sove, štorklje, čaplje in nekatere kače.

Kako preprečevati in kako ukrepati

»Po žetvi je treba visoka strnišča pokositi čim nižje, da naravni sovražniki lažje lovijo miši. Če so miši na njivi prisotne in že povzročajo škodo na posevkih, je njivo po žetvi oziroma po spravilu pridelka treba preorati ali jo vsaj globlje obdelati,s tem porušijo rove, v katerih živijo miši,« svetuje Kalanova in dodaja, da miši lahko povzročijo veliko škodo tudi na trajnem travinju, saj s tem, ko delajo rove v ruši, poslabšujejo njeno botanično sestavo. V primeru, da se na travniku zelo razmnožijo, je rušo treba obnoviti, saj ostanki zemlje in propadla ruša vplivajo posredno na slabšo kakovost krme, predvsem ob neugodnih pogojih za spravilo. »Če kmetje opazijo poškodbo ruše, običajno je to spomladi, priporočam, da rušo najprej povaljajo, po potrebi uporabijo dovoljena sredstva za zatiranje miši in zelo poškodovano rušo čim prej dosejejo,« svetuje Kalanova in dodaja, da je za obvladovanje populacij miši na njivah in na travnikih najbolj pomembno stalno izvajanje ukrepov, ki poslabšujejo pogoje za njihovo razmnoževanje. Med takšne ukrepe sodijo vzdrževanje in ohranjanje življenjskega prostora za naravne sovražnike (ohranjanje posameznih dreves na travniku, gozdov v kmetijski krajini in mejic), ohranjanje nizke vegetacije na delih zemljišč, ki se jih strojno ne da obdelati, temeljito pobiranje pridelkov z njiv, uporaba dovoljenih sredstev - rodentocidov v primerih, ko se miši zelo razmnožijo, ... Rodentocid je žitna vaba, za katero navodila za uporabo navajajo sledeče: uporablja se jo lahko le na mestih, kjer se miši preveč namnožijo, s posebno palico se jo vnaša globoko v tla, rov, kamor se vaba vstavi, je treba po vstavitvi vabe dobro zapreti, ...

Za zatiranje na trgu trije pripravki

Na slovenskem trgu so za zatiranje poljskih, gozdnih in vrtnih voluharic trije pripravki iz skupine rodentocidov, ki večinoma delujejo kot žitne vabe. Enega od teh ponuja tudi podjetje RWA Slovenija (Agrosaat). Kot navaja Jože Mohar, je inovativno glede varovanja okolja in ga je dovoljeno uporabljati na prostem pri pridelavi vrtnin, poljščin, sadja, trte ter v gozdnih nasadih in na travnikih pa tudi v rastlinjakih pri pridelavi vrtnin, okrasnih rastlin ter sadja. »Ob pojavu miši (voluharic) v njihove rove natresemo pet ali več zrn, za en hektar zadošča približno en kilogram žitne vabe. Največji odmerek je dva kilograma vabe na hektar, polagamo jo, dokler jo miši (voluharice) žrejo in dokler ne izginejo. Aktiva snov se po zaužitju hitro razgradi in ne škoduje ostalim živalim in gojenim rastlinam, če se uporablja v predpisanih odmerkih in na ustrezen način.«