Pohota v okviru sorodstva

V prejšnjem prispevku smo začeli z afero Emilije Ambrož in Johanna Arcarija. Emilija je pravkar vstopila z Arcarijem v sobo.

Arcari ji je tam najprej laskal, potem pa je postal drzen in jo začel preiskovati, celo po golem telesu, in jo obtoževati, da je zagotovo imela spolni odnos z očetom, ker da ima bedra sluzasta od moškega semena. Emilija je priznala, da je možno, da je bila vlažna, ker da je bila malo prej v postelji z možem. Mihael Ambrož je kasneje potrdil, da je pred odhodom z doma še občeval z ženo. Arcari je nato začel siliti vanjo, da naj mu prizna krvoskrunstvo, česar pa Emilija po svoji izjavi seveda ni mogla storiti, ker se kaj takega pač ni zgodilo. Ker mu tega priznanja ni hotela dati, jo je tako močno udaril v prsi, da je padla vznak na tla, in odšel.

Naslednji dan dopoldan je Arcariju uspelo, da jo je na številne prošnje privedel v svojo sobo, zaklenil vrata, ji ponovno nekaj časa laskal, nato pa jo vprašal, ali bi hotela napisati pismo svojemu očetu. Ko je odklonila, je »popenil kot furija« in zakričal, da mora storiti, kar ji ukaže, če ne jo bo »zabrisal skozi okno na ulico« ali pa jo ustrelil. Pri tem je pokazal na svoje štiri pištole na nočni omarici. Po teh grožnjah je Emilijo popadel tak strah, da so se ji tresle roke in noge. Ukazal ji je, da se usede za mizo, in ji narekoval pismo. Kaj ji je narekoval, se zaradi strahu sploh ni zavedala. Ko je napisala pismo, jo je spustil.

Ker je postajal Arcari vedno bolj vsiljiv in ker jo je bilo sram tega razmerja z njim, se mu je Emilija povsem odtegnila in vse razkrila možu. Arcariju pa se je povsem »odtrgalo« in je Emiliji najprej napisal pismo, v katerem je zahteval, da mora mož trpeti razmerje med njo in njim (Arcarijem). V nasprotnem ji je grozil s prekletstvom, sramoto in smrtjo, saj da mora biti za vedno njegova ali pa bo za vedno nesrečna. Nato je silil vanjo, naj zapusti moža, in v Ambroža, da mu prepusti Emilijo. Ambrož ga je pozival k pameti, češ da se kaj takega ne more zgoditi ne po moralnih niti po pisanih zakonih.

Ambrož se je nato 26. septembra 1850 preselil na Trg št. 13, Arcari pa je na okrajno sodišče podal prijavo, v kateri je opisano njegovo videnje in doživljanje omenjenih dogodkov.

V prijavi je zapisal, da naj bi mu nekoč na strelišču Emilija rekla, da se ji zdi oče lepši, mlajši in močnejši moški kot njen mož, kar da je Arcariju pustilo senco nelagodnega suma. Ob neki kasnejši priložnosti naj bi se Emilija pritoževala nad grobim obnašanjem svojega moža in da ga nikdar ne bi bila poročila, če je mati ne bi obdolževala razmerja z očetom, po njenem seveda povsem brez osnove. To pa je pri ljubosumnem Arcariju pustilo že več kot senco.

Nadalje je navedel, da je prišel oče 30. avgusta 1858 med deseto in enajsto uro k njej in ostal le kratek čas. Vrnil se je znova popoldan okrog petih in z Emilijo sta šla v spalnico.