Mrtvi še čakajo na grobove

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / sreda, 9. junij 2021 / 07:13

Država ne ureja vojnih grobov skladno z lastno zakonodajo in predpisi ter mednarodnim pravom, pravi predsednik Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman.

Ljubljana – Prav tako še nima ustanove, ki bi po enakih strokovnih merilih skrbela za vojne grobove (pokopališča, grobišča, kostnice, grobnice …) in slovenske grobove v tujini. Nobena kategorija grobov v Sloveniji ni ustrezno raziskana, zato so nujne nadaljnje raziskave, ki bodo omogočile vzpostavitev korektnega registra vojnih grobov in grobišč. Poleg tega nekateri vojni grobovi iz prve in druge svetovne vojne niso vpisani v register kulturne dediščine. Večina vpisanih žrtev obeh vojn in revolucije nima vpisanih podatkov o grobu ali so podatki večkrat napačni. Dodatno zmedo je leta 2003 povzročil sklep, s katerim so bili družinski grobovi črtani iz vojnih evidenc, čeprav so v njih pokopane številne žrtve vojn. Prav tako pa vojni grobovi niso predmet nasledstva nekdanje skupne države, je povedal dr. Dežman v petek v Galeriji Družina v Ljubljani na predstavitvi petega poročila Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Knjiga ima pomenljiv naslov: Pravica do groba. Ta pravica je ena temeljnih pravic vsake civilizirane in humane družbe.

Predstavitve poročila sta se poleg sodelavcev komisije udeležila tudi predsednik državnega sveta Republike Slovenije Alojz Kovšca in ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Za omenjeno poročilo sta poleg Alojza Kovšce – v državnem svetu je bil oktobra lani načrtovan posvet o vojnih grobovih, pa je zaradi pandemije odpadel – uvodna članka napisala tudi predsednik republike Borut Pahor in minister za obrambo Matej Tonin. Obrambno ministrstvo po novem prevzema skrb za vojne grobove, zato nastaja v okviru Uprave za vojaško dediščino nov sektor za vojne grobove.

Popis slovenskih vojnih grobov v tujini je nespodobno pomanjkljiv, so dr. Jože Dežman in sodelavci zapisali v poročilo. Slovenci naj bi v obeh vojnah umirali v več kot tridesetih državah sveta, vendar za tretjino od okoli dvajset tisoč pokojnih še ni ugotovljeno, kje so umrli in kje so pokopani. Gre za kraje smrti in grobove izgnancev, prisilnih delavcev, internirancev in prisilno mobiliziranih v okupatorske vojske. Tako v koncentracijskem taborišču Dachau na 1805 umorjenih slovenskih taboriščnikov spominja le skromna spominska plošča, države naslednice nekdanje Jugoslavije pa se že leta neuspešno dogovarjajo, da bi v bloku 17 v taborišču Auschwitz obnovile dostojno spominsko razstavo.

Republika Slovenija že vsa leta obstoja rešuje, v nekaterih obdobjih manj in v nekaterih bolj uspešno, vprašanje prikritih morišč in grobišč. Leta 2003, ko je bil sprejet zakon o vojnih grobiščih, jih je bilo evidentiranih več kot 380, danes pa jih je znanih okrog sedemsto. Delno ali v celoti so izkopani posmrtni ostanki več kot pet tisoč ljudi, pokopanih pa jih je bilo nad tri tisoč. Nekatera grobišča so potrjena s sondiranji in urejena v naravi. Še vedno pa nismo na točki, da bi bila pravica do groba in spomina za vse žrtve nesporna.

Marsikaj bo, tako upa komisija za prikrita grobišča, pojasnila in postavila na svoje mesto dopolnjena podatkovna in prostorska baza prikritih vojnih grobišč kot podlaga za upravljanje registra vseh vojnih grobišč. V številnih primerih ni jasno, kdo je pokopan v grobnici oziroma v grobišču, kje je kraj njegove smrti in podobno. To velja tako za partizanske grobove, še bolj pa za grobove njihovih nasprotnikov.