V očeh beguncev

Po begunskem navalu na Evropo, ki je svoj vrh dosegel jeseni 2015, smo doživeli povsem različne odzive Evropejcev. Kaj pa begunci, kako oni doživljajo nas? Svoj odgovor je napisal češki pisatelj Marek Šindelka …

Utrujenost materiala

Marek Šindelka (1984) je na Češkem zelo znan in priljubljen pisatelj. Letos je izšel slovenski prevod njegovega romana Utrujenost materiala, naslednji odlomki pa so iz intervjuja, ki ga je z njim opravila Ana Jurc. Kako ocenjuje odziv naše generacije na begunsko vprašanje? »Ne bi rekel, da gre samo za našo generacijo, ker vprašanje begunstva ni novo. Že Guillaume Apollinaire je pisal pesmi o beguncih. Tema je ves čas prisotna, ker so ves čas prisotne tudi vojne – bojim se, da je to del človeške narave. Zato imam tako rad romane Cormaca McCarthyja: pokazati zna, da se moramo ljudje zamotiti, in to je za nas vojna. Begunci pa so posledica vojne in trpljenja. Zavedati se moramo, da smo del tega sistema, da nam ni situacija padla na glavo iz ljubega miru. Kot Evropejci smo del svetovne elite in včasih prelahko pozabimo na to, da je vse bogastvo, ki je tukaj nakopičeno, posledica kolonializma. Slovenci in Čehi nismo bili kolonialisti, smo pa prav gotovo imeli koristi od dominantnega položaja celine v svetu in od bogastva, ki se je stekalo v Evropo. Kot umetnik se na neki način počutim obvezanega spregovoriti: umetnost, še posebej književnost, bi morala po mojem mnenju vedno stati na strani šibkih in zatiranih. Nisem politični pisec, gre za moje osebno prepričanje – če ne bi naredil ničesar, ne bi mogel mirno spati.« Naslednje vprašanje: je nestrpnost do migrantov pravi obraz Evrope ali pa je posledica političnih manipulacij? »To je ključno vprašanje. Kot državljan Češke bi se odločil za možnost b. Politika je leta 2015 grozljivo zlorabila situacijo: na Češkem ni bilo nobenih beguncev, a so mediji in politika umetno ustvarili histerijo. Ljudje so bili pripravljeni na vojno, na konec sveta, kakršnega poznamo. Nihče ni na glas rekel: ozrite se okrog sebe, ali morda vidite kakega begunca? Vodje čisto vseh političnih strank so zavestno prilivali olje na ogenj in krepili strah, ki je najdragocenejša politična valuta. Nočem kriviti običajnih ljudi, v osrednji Evropi imamo malo izkušenj z drugimi kulturami, strah je najbrž normalno občutje. Krivim pa politiko, ki je imela moč, da bi položaj umirila, a je izbrala manipulacijo. Ljudje so klicarili policijo, ker so videli delavce v gozdu – prepričani so bili, da so naleteli na ilegalne, mitološke begunce, ki se valijo iz gozdov ... Na neki način je bilo to smešno opazovati, je pa tudi grozno žalostno, da je z nami tako lahko manipulirati. Manipulirali so ne samo s Čehi, ampak tudi z begunci, ljudmi, ki so zapustili domovino, kjer jim je predsednik z umazanimi bombami rušil mesta – samo zato, da so jih lahko nato prikazovali kot parazite in posiljevalce.« In o čem pripoveduje njegov roman? To je zgodba o dveh bratih, ki so ju okoliščine na begunski poti ločile in odtlej se skušata vsak zase prebiti proti severu, proti novemu življenju, proti varnosti. A obljubljeno deželo Evropo doživljata kot hladno in sovražno okolje, ne le zaradi zime. Pisatelj ta hlad ponazori zelo nazorno: »Večer. Na obzorju sij. Surov kos neba, izrezan v sivini. Vidi se sapa. Kovinska ograja se iskri od mraza.« Tako se začenja roman, avtorica intervjuja pa komentira, kakor sledi. »Od prvega stavka naprej je Evropa torej sovražno okolje, po katerem se protagonista pomikata kot preganjani živali na begu. Utrujenost materiala je v tem kontekstu počasno odtekanje življenjske energije, reduciranje posameznika na njegove osnovne telesne funkcije: ohranjanje srčnega utripa, dihanje, prestajanje skrajnih temperatur in lakote, telesno izčrpanost …« (Vir: MMC RTV SLO) Te vrstice so le za spodbudo k branju, preberite in si sami ustvarite sodbo.

Trije otroci

Kitajska je sporočila, da bo imel odslej lahko vsak par tri otroke. Leta 1979 je partija uvedla »politiko enega otroka«, da bi zajezila preveliko rast prebivalstva. Vendar jih je ta strogo nadzorovani in nasilni ukrep zavedel v drugo skrajnost, v dramatičen upad števila rojstev. Zato so leta 2016 uvedli omejitev dveh otrok. A tudi ta ni prinesla dovolj vztrajne rasti števila rojstev, zlasti zato, ker je draga skrb za otroke v kitajskih mestih številne pare odvrnila od odločitve za družino. Novi popis prebivalstva je pokazal, da je prebivalstvo v zadnjem desetletju raslo najpočasneje od petdesetih let 20. stoletja. V povprečju je imela v letu 2020 vsaka ženska 1,3 otroka, kar je podobno kot na Japonskem in v Italiji …

Zeleno v Zagrebu

Za novega župana Zagreba je bil izvoljen Tomislav Tomašević, kandidat zeleno-levičarske platforme Zmoremo! Mi pa čestitamo.