Spolna sužnja

Da bo pometeno in pospravljeno, 3. del

Zora se spominja, da ji je bilo na maturantskem plesu zelo hudo. Sošolke so plesale s svojimi očeti ali fanti, ponjo pa je prišla babica. Obup! Verjetno je mislila, da ji bo naredila uslugo. Pa saj ji jo je, po eni strani, a po drugi jo je bolelo srce, ker ni imela nikogar, ki bi ji bil res blizu.

»Trenutki, ko sem povedala mami, da se selim v Ljubljano, v študentski dom, so bili zelo stresni,« se spominja Zora.

»Bila je prepričana, da me bo še naprej držala za roko in imela pod kontrolo. Strašno sem jo imela rada, a ob njej nisem mogla svobodno dihati. Preverjala je vse, kar sem počela, nobena sošolka ni bila dovolj dobra, da bi bila moja prijateljica. Bogvarij, da bi ji omenila, da mi je kakšen fant celo všeč!

Ne boste verjeli, pisala mi je vsak dan! Le v petek ne, ker sem po navadi prišla že domov. Še zmeraj hranim njena pisma, v katerih mi je natančno in dosledno poročala, kaj je počela do trenutka, ko se je usedla k pisanju. Šele takrat, ko nisva bili toliko skupaj, sem spoznala, kako osamljena je bila! Svojega življenja ni imela, živela je zame oziroma namesto mene, saj ne vem, kako naj temu rečem.

Potem pa se je tisto, kar zafrkne življenje večini žensk, zgodilo tudi meni. V odnosu do moških sem bila po eni strani neizkušena, po drugi strani pa mi je babica do te mere razburkala domišljijo, da se mi je zdelo, da si tudi sama želim tistega, k čemur me je spodbujala.

Prvi šok, ki sem ga doživela v študentskem domu, je bil, ko je neko dekle iz sosednje sobe naredilo samomor. Poznala sem jo le na videz, a vseeno. Včasih sva se pozdravili, včasih ne. Imela je fanta iz neke afriške dežele, a je po diplomi čez noč pobral svoje stvari, niti poslovil se ni od nje. Brez njega ni znala živeti. Prvič v življenju sem tako od blizu videla mrtvega človeka. V nočnih morah sem jo videla zraven postelje, prebujala sem se in s svojimi kriki prebujala še sostanovalko.

Odločila sem se, da se preselim, saj se nisem več dobro počutila. Sobo sem hitro našla. Gospod, ki jo je oddajal, je bil prijazen, razumevajoč, delal je na Komiteju za ekonomske odnose s tujino. Ob njem se počutila kot ob očetu, ki ga nikoli nisem imela. Včasih mi je pustil kakšno malenkost na polici tik ob vhodu v hišo, v kateri so živeli različni podnajemniki. Počasi, ne da bi točno vedela, kdaj, sem ga začela pogrešati, če ga nekaj časa ni bilo. Nekako sem si predstavljala, da tudi Andrej vidi v meni ljubljeno hčerko, ki jo je, tako mi je povedal, izgubil, ko je imela šest ali sedem let.

Potem me je prvič vzel s seboj na Bled, prvič v Celovec. Tam mi je prvič kupil kostim v svetlo modri barvi. Še danes ga imam pred očmi. Ob vrnitvi mi je prvič rekel, da sem lepa. Tisti večer je bilo potem tudi prvič, da sem začela o moškem, ki je imel več kot petdeset let, sanjati kot o princu in ne več kot o očetu.

Tudi pomislila nisem, da sem bila za izkušenega moškega, ki je imel pred menoj že kdo ve koliko podobnih žrtev, lahka tarča. Res me je znal obrniti! Jedla sem mu iz roke ... Vzel mi je nedolžnost, in to na tako nepozaben način, da me še danes stresajo mravljinci, ko se spomnim na tisto petkovo popoldne. A tako lepo, kot je bilo prvič in morda še drugič, se je kasneje zelo redkokdaj ponovilo. Imel me je zato, da sem stregla njegovim posteljnim željam. Te pa niso bile ravno prijetne za opis. Počela sem stvari, ki žalijo človekovo dostojanstvo. Žal sem bila preveč naivna in preveč zaljubljena, da bi rekla ne.

Leta 1980 mi je umrla babica Jerica, moj ljubimec pa me je malo pred njeno smrtjo pregovoril, da sem spala tudi z drugimi moškimi. Nekateri so bili njegovi kolegi, nekateri nadrejeni, nekaterih nisem poznala. Prepričal me je, da mu je v največji užitek, da nas lahko iz druge sobe opazuje. Bila sem prevelika trapa, da bi pomislila na izsiljevanje.

Z babico sem izgubila porednega in nagajivega angela varuha. Žal pa je njen sin, s katerim ni imela nikoli tesnejših stikov, zahteval del dediščine. Bolelo me je srce, ker je že kazalo, da bom morala prodati njeno stanovanje, ki ga je že pred leti prepisala name. Takrat pa sem naredila življenjsko napako, ki me je še leta tepla po glavi: prosila sem Andreja, ali mi lahko posodi osem tisoč nemških mark, da bi izplačala strica. 'Lahko tudi osemdeset tisoč, denar ni problem,' mi je odgovoril in mi pomolil pod nos neki papir, da sem ga podpisala, ne da bi ga prej prebrala.

Ker mi je posodil denar, me je še bolj držal na vajetih. Po diplomi sem z njegovo pomočjo dobila zelo dobro službo. Proti svoji volji sem mu morala poročati o vsem, kar se je dogajalo na internih sestankih. Stara sem bila trideset let, na videz sem imela vse, v resnici pa sem bila prazna, brez volje, brez prijateljev. Petnajstega maja 1986 sem po zelo nasilnem spolnem odnosu začela krvaveti. Sploh nisem vedela, da sem bila noseča. Splav me je dotolkel in psihično popolnoma izčrpal. Na desnem jajčniku so mi odkrili še rakasto tvorbo, mesec dni po splavu sem bila pod nujno ponovno hospitalizirana. 'Lahko se zgodi, da ne boste imeli otrok,' mi je rekel zdravnik, ki me je operiral. Andrej me v času, ko sem ležala na ginekologiji, ni nikoli obiskal. Danes vem, da me niti ni mogel: vsi bi ga prepoznali in se spraševali, kaj ima ugleden tovariš skupnega z neko nepomembno žensko, kot sem bila jaz. Okrevanje po operaciji me je izmučilo, bila sem presrečna, da sem se lahko za nekaj časa vrnila k mami. Razvajala me je, da me bolj ni mogla. Če bi vedela za splav, bi bilo verjetno drugače …

Dneva, ko sem se vrnila v Ljubljano, prav tako ne bom nikoli pozabila. Moje stvari so me čakale v nekaj škatlah spodaj v veži. Ključavnica na vratih sobe je bila zamenjana. Andreja sem klicala direktno v pisarno, a se mi ni oglasil. Takrat se še nisem zavedala, da sem bila le njegova spolna sužnja, da o čustvih med nama ni bilo niti sledu. Preselila sem se v babičino stanovanje, moja duša je umirala od vsega hudega. Še v službi sem komaj prenašala ljudi, doma pa sploh ne!«

(Konec prihodnjič)