V družbi s samim seboj

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 26. maj 2021 / 11:58

V soboto so v Prešernovem gledališču premierno uprizorili omnibus Monologi s kavča v režiji Luke Marcena. Spomin na karanteno in razmisleki o človeškem bivanju nasploh.

Kranj – Končno. Po sedmih mesecih je Prešernovo gledališče spet odprlo svoja vrata, in sicer za tretjo premiero v letošnji sezoni, krstno uprizoritev dramskega omnibusa Monologi s kavča v režiji režiserja mlajše generacije Luke Marcena. Predstava ima za seboj že nekaj zgodovine, ki jo je leto dni na neki način pisala prav pandemija, zaradi katere je osem kratkih monologov v času samoizolacije tudi nastalo.

Monologe je lani ta čas na pobudo Simone Hamer napisalo osem priznanih slovenskih dramatičark in dramatikov, poleg pobudnice še Rok Vilčnik - rokgre, Simona Semenič, Kim Komljanec, Peter Rezman, Tjaša Mislej, Varja Hrvatin in Nejc Gazvoda. Napisali so jih za osem igralcev, ti so jih v času karantene posneli v domačem okolju; ker so bile zaradi pandemije gledališke dvorane zaprte, pa so jih predvajali na spletu. Teme, ki jih posamezni monologi predstavljajo, so zaradi izkušnje samoizolacije seveda aktualne bolj kot kdajkoli, a nas hkrati postavljajo pred večno dilemo samoizpraševanj o tem, kdo smo, kaj počnemo, kam nas nese tok življenja … Povezovanje osmih monologov v celoto ene predstave je s tem dobilo dodatni smisel. Režiser Luka Marcen jo je ob dramaturškem sodelovanju Maše Pelko tako pripravljal v več fazah; po videopremierah in prvi odrski uprizoritvi lani poleti, pripravah na uprizoritev v času drugega vala epidemije in interni premieri v marcu je igralski ansambel Prešernovega gledališča z Monologi s kavča publiko zdaj nagovoril še v živo z odra.

Predstavo odpre Vesna Pernarčič, ki nas v besedilu Kim Komljanec Eden mora prevzet komando povede v dinamično okolje domače karantene z dvema na daljavo šolajočima se osnovnošolcema, možem in po spletu še z mamo v domu upokojencev. Ob vživetosti v vlogo se zdi, da je njeni igralski prezenci besedilo pisano na kožo. Varja Hrvatin v besedilu Kako se že reče tej črtici, ki ti utripa v Wordu? Vesni Slapar nameni karantensko sobivanje z internetom, ki kljub pomislekom o spletnem nadzorovanju vedno bolj postaja njena edina družba. Igralka se odlično znajde v »pogovorih« z računalnikom. Naslov monologa, ki ga je za Aljošo Ternovška, ta doma čaka na obisk svoje bivše, napisala Simona Semenič, je sproščeno. Zgodba od igralca zahteva prav nasprotno, kar Ternovšku odlično uspeva. Vesno Jevnikar je Rok Vilčnik - rokgre v besedilu Naj me premakne postavil v vlogo samospraševanja o lastnem bivanju in življenju. Gledalca pomirja v občutku, da vsako situacijo sprejme tako, kot je, in gre z njo naprej.

Kletka je besedilo Simone Hamer, v katerem je Miha Rodman glas posodil svojemu psu. Ta je enkrat njegova slaba vest, spet drugič ga spodbuja, naj se vendar že izkoplje iz lastne kletke. V besedilu Korenine in krila Tjaše Mislej sta partnerka in sin Blaža Setnikarja še v porodnišnici. Novopečeni oče na daljavo, s pomočjo kamere na mobilnem telefonu, igra svojo novo vlogo in se pripravlja na sinov prihod. Peter Rezman je v besedilu Nočna Darji Reichman namenil vlogo delavke v strahu pred odpuščanji v Gorenju. V aktualno temo, ki je bolj kot z zdravstveno povezana z epidemijo brezobzirnega kapitalizma, Reichmanova vstopa v pristni koroški govorici in je točno to, kar naj bi v zgodbi bila – delavka na »minimalcu«, ki ima vsega dovolj. Tu je še Borut Veselko, ki na besedilo Kune Nejca Gazvode po podstrešju išče te nadležne živali, ki so pravzaprav njegova namišljena družba. Pozna jih do potankosti, čeprav jih doslej še ni srečal.

Režiser je posamezne monologe na odru lepo povezal v celoto, saj imamo vseskozi občutek, da se posamezne zgodbe, čeprav stojijo vsaka sama zase, kljub temu med seboj prepletajo. Protagonisti so vseskozi na odru sami, a vendarle skupaj: na kavču, za mizo, z replikami si dopolnjujejo misli, si nezavedno eden od drugega izposojajo odrske rekvizite … Vsak se v govoru, razmišljanju in početju nekako ukvarja s svojo »težavo«, te nas spominjajo na obdobje samoizolacije pa tudi na siceršnje življenjske preizkušnje. Humorni pogledi na ta čas so morda tudi namig, naj se vendarle vsake toliko časa srečamo tudi sami s seboj.

Scenografija Sare Slivnik je enostavna, a z veliko rekviziti, vsekakor pa omogoča sproščeno gibanje po odru. Kostumografinja Ana Janc je igralke in igralce večinoma oblekla »za doma«, Martin Vogrin z glasbo ne prekinja dogajanja na odru, zamoti nas zgolj ob konkretnejših menjavah na odru.

Monologi s kavča so vsekakor odličen začetek v dolgo gledališko poletje.