Pohota v okviru sorodstva

V prejšnjem prispevku smo začeli zgodbo iz Ljubljane, ko je brat Franc zlorabljal sestri Ano in Terezijo.

Najstarejši sin Franc je postal polnoleten (21 let) 10. junija 1834. V času sojenja je bil Franc čevljarski mojster in pri njem sta živela le še najmlajša Janez in Terezija, rojena 5. avgusta 1826. Ana se je že pred kakimi tremi leti odselila proč od brata in je bila »splošno znana kot kurba«, s tem se je tudi preživljala. Rojena je bila 21. junija 1821. Franc je začel z njo nečistovati v njeni kletni sobi, ko je bila še bolj otrok kot dekle, verjetno kmalu po očetovi smrti. Menstruacijo je dobila kasneje, kot jo je začel brat zlorabljati. Za njuno občevanje ni vedel nihče razen matere, ki ju je nekajkrat zalotila, vendar jo je sin pretepel in prisilil k molku. Potem je Ana zanosila in malo pred samomorom matere (25. septembra 1837) tudi rodila v porodnišnici.

Ana je nato odšla od hiše in Franc je početje nadaljeval z mlajšo Terezijo. Ta je na sodišču povedala, da je brat prihajal k njej ponoči, ko se je vračal domov pijan in z njo nečistoval, vendar da ni prodrl s svojim udom v njeno nožnico za dalj kot »noht na palcu«. Zelo se je bala Franca, ki jo je kar naprej tepel, če mu ni kaj storila po volji, še posebno če je kljub njegovi prepovedi šla zdoma.

Na soočenju na deželnem sodišču je bil Franc vidno pretresen, sestra Ana pa je planila v jok: »Franc, če bi mi le izplačal obresti (od denarja, ki ga je imel on zanjo v skrbništvu), pa ne bi nikdar podala te, čeprav resnične prijave!« Očitala mu je tudi, da jo je »napravil za kurbo« s tem, ko jo je začel še nedoraslo in povsem nedolžno zlorabljati tako dolgo, da ji je naredil otroka.

Zgodba se je končala, kot se je za ta čas spodobilo. Franc je vztrajno tajil, drugih prič in dokazov ni bilo, tako da so ga zaradi pomanjkanja dokazov oprostili oziroma prekinili preiskavo. Iz preiskovalnega zapora so ga izpustili 31. decembra 1840.

V zgornjem primeru je šlo za nasilno krvoskrunstvo brez obojestranskega privoljenja, kar se je obravnavalo kot zločin. Če pa so bratje in sestre imeli spolne odnose v obojestransko zadovoljstvo (in jih je nekdo prijavil), je bil to prestopek »zoper javno nravnost«. (»Nečistost med bratji in sestrami ... je kakor prestopek kazniti z zaporom enega do treh mescov ... Po dokončani kazni je treba iz uredske dolžnosti poskerbeti, da krivci skupej ne ostanejo, temuč se eden od druzega ločijo.«)

Tak je bil primer Matevža in Marije Ribič, brata in sestre, ki ju je očitno nekdo leta 1860 naznanil. Na kranjskem okrajnem sodišču sta nato priznala, da sta večkrat skupaj spala, nečistovala. Zadevo so predali naprej ljubljanskemu deželnemu sodišču, vendar je državni pravdnik presodil, da ni šlo za zločin krvoskrunstva, ampak samo za prestopek proti javni morali, zato so od kazenske preiskave odstopili in zadevo vrnili v Kranj v uradno obravnavo.