Prvi župan napisal knjigo

Milan Kocjan, prvi župan Občine Jezersko, je napisal knjigo S srcem za Jezersko. Pod tem sloganom je nastopil tudi na županskih volitvah in tri mandate vodil občino.

Jezersko – Desetletje za tem, ko se je poslovil od vodenja Občine Jezersko, je Milan Kocjan napisal knjigo spominov na svoje življenje in delo najprej v krajevni skupnosti, nato pa v občini Jezersko. »O knjigi sem razmišljal že pred osmimi leti, zdaj pa je stvar dozorela. K pisanju so me pravzaprav nagovorili ljudje, ki se jim je zdelo vredno, da se tudi v knjigi ohrani tisto, kar je bilo narejenega v našem kraju,« je povedal Kocjan o namenu svojega pisanja, ki temelji na dokumentih in njegovih osebnih zapiskih. Od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja je bil aktivno vključen v življenje domačega kraja. Veliko spominov se je nabralo od tedaj, žal tudi grenkih, zaradi česar danes pravi, da se ne bi več podal na enako pot. »Ker na koncu nisi nič vreden ... Saj človek ne pričakuje hvaležnosti, toda deležen naj bo vsaj spoštovanja za tisto, kar je dobrega naredil,« ugotavlja sogovornik, ki je v knjigi iskreno in brez dlake na jeziku zapisal tudi manj prijetne dogodke iz obdobja svojega dela za skupnost.

Samorastniško življenje

Milan Kocjan svoje življenje opredeljuje kot samorastniško. Po zgodnji očetovi smrti je moral že zelo zgodaj poprijeti za delo. Izšolal se je za mizarja, a v tem poklicu ni nikoli delal, pač pa se je z lesom vse življenje veliko ukvarjal ljubiteljsko. Kot mladenič je začel delati v gozdnem podjetju in še danes je njegovo življenje tesno povezano z gozdom. Pozneje se je zaposlil v kemični tovarni Eksoterm. Že v mlajših letih je prevzel vodenje mladinskega društva, da bi se mladi družili in soustvarjali življenje v domačem kraju, v družbeno življenje Jezerskega pa je vstopil leta 1986. V knjigi opiše, kaj vse so delali v krajevni skupnosti, da bi izboljšali življenje prebivalcev, eden največjih podvigov je bila gradnja vodovoda. Težave v zvezi z vodo je najprej zaznal, ko sta z ženo Anico gradila hišo. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je na Jezerskem veliko gradilo, domačini so postavljali hiše, ljudje iz doline pa počitniške hišice. Vodovod iz leta 1929 novi poselitvi ni bil več kos, zato so bili krajani soglasni, da bo treba težave z vodo reševati sistemsko za celotno Jezersko. To je bil še čas, ko so bili ljudje pripravljeni tudi prostovoljno delati za skupnost, Milan pa je bil k temu sposoben pritegniti ljudi. Tako je v uvodu h knjigi zapisal prof. dr. Milenko Roš. »Vse akcije je organiziral tako, da so ljudje ob težkem fizičnem delu dobili občutek zadovoljstva, ker so prispevali k napredku svoje sredine – zavedali so se, da se je v akcije vredno vključevati, ob tem pa so se družili, se zabavali in gradili povezano skupnost,« je zapisal predgovornik. Poleg vodovoda so obnavljali tudi kulturni dom Korotan, javno razsvetljavo, cerkve in znamenja, mostove, mrliške vežice ...

Za občino petdesetkrat v Ljubljano

Posebno mesto v knjigi je namenjeno prizadevanjem Jezerskega za lastno občino. Kocjan je obiskal vse starejše ljudi, ki so še pomnili obdobje, ko je Jezersko v letih od 1931 do 1949 že uspešno delovalo kot samostojna občina, in jih vprašal, ali bi šlo tudi zdaj. Nova občina Jezersko je bila izglasovana že na referendumu leta 1994, a je državni zbor nato z zakonom sklenil, da je Jezersko del občine Preddvor. Jezerjani pa se niso dali, skoraj štiri leta so zaradi pogajanj hodili v Ljubljano in pristojne prepričevali o nujnosti, da Jezersko postane občina. To so bile poti k predsedniku države, državnemu zboru, službi vlade za lokalno samoupravo, poslanskim skupinam ... petdesetkrat na lastne stroške, se spominja Kocjan. Spominja pa se tudi, kako je takratna predsednica komisije za lokalno samoupravo Breda Pečan z družino prikolesarila na Jezersko in nato nadaljevala pot v Solčavo, da se je na lastne oči prepričala, kako živijo na Jezerskem in ali so sposobni gospodariti v lastni občini. Aprila 1998 je bil na Jezerskem ponovni posvetovalni referendum, za samostojno občino se je izreklo 82 odstotkov prebivalcev in tokrat je volji ljudi prisluhnil tudi državni zbor. V knjigi Kocjan piše, kaj vse so naredili v občini, še vedno v veliki meri tudi s prostovoljnim delom. »V ljudeh sem videl največji kapital,« pravi Milan Kocjan.

Potem ko mu je prenehal tretji županski mandat in za novega kljub prigovarjanju ljudi ni več kandidiral, je nadaljeval delo kot cerkveni ključar. To delo je opravljal pol stoletja pri sedmih župnikih, zdaj pa je opustil tudi to. Še vedno pa pri 77 letih veliko fizično dela v gozdu, dnevno hodi s psičkom na Jezerski vrh, rad se vozi tudi z motorjem in še lani je v enem dnevu opravil šeststo kilometrov dolgo pot na jeklenem konjičku. Knjigo, v katero ni mogel zajeti vsega, kar se je zgodilo, je izdal v samozaložbi.