Neumorni iskalec oblik in podob

V Galeriji Prešernovih nagrajencev je na ogled pregledna razstava del slikarja in likovnega pedagoga Zorana Didka (1910–1975), ki so jo v Kranju pripravili v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki, kjer hranijo bogato zbirko del tega odličnega, a premalokrat omenjenega umetnika.

Galerija Prešernovih nagrajencev (GPN) v zadnjem letu deli usodo galerij in muzejev po vsej državi, saj ukrepi določajo možnosti ogleda razstav v živo – ali je galerija sploh zaprta ali pa lahko sprejme le omejeno število obiskovalcev. Kot je povedal vodja galerije Marko Arnež, temu v določeni meri prilagajajo tudi razstavni program ter ponudbo virtualnih ogledov razstav na spletu. To velja tudi za aktualno razstavo del slikarja in likovnega pedagoga Zorana Didka, ki je leta 1975 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Razstava je bila v vsa tri nadstropja Galerije Prešernovih nagrajencev postavljena konec marca, možnost ogleda pa je prav zaradi omejitev pri obisku razstavišča v živo podaljšana do 3. junija. »Večino dosedanjih razstav v GPN spremlja predstavitveni film, kar se je v času epidemije pokazalo še posebno pomembno. To velja tudi za Didkovo razstavo, po kateri nas kustos razstave Goran Milovanović v posnetku popelje po galerijskih prostorih. Film je dosegljiv na spletni strani galerije (https://gpn.si/sl/) in na Youtubu. Na spletni strani v tako imenovani e-knjižnici pa je med drugim dosegljiv tudi katalog razstave.«

A vendarle, oglejmo si razstavo Zorana Didka, neumornega raziskovalca oblikotvornosti, kot je slikarja označil kustos razstave Goran Milovanović iz Galerije Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki, od blizu – v živo.

Ključna dela neumornega ustvarjalca

Sodelovanje med obema galerijama traja že leta. »Skupaj smo pripravili razstavo kiparja Janeza Boljke ob njegovi osemdesetletnici, sodelovali smo pri razstavi Monument kiparja Draga Tršarja, za prihodnje leto pripravljamo veliko pregledno razstavo Vladimirja Makuca,« medgalerijsko povezavo potrjuje Arnež. Tudi večina del na tokratni razstavi je iz depojev Galerije Božidar Jakac, nekaj jih je iz zasebnih zbirk, ena izmed slik pa je tudi iz stalne zbirke GPN. Razstavo so sicer načrtovali lani ob 110. obletnici slikarjevega rojstva in 45. obletnici njegove smrti, a so jo zaradi pandemije prestavili v letošnjo pomlad.

Goran Milovanović je razstavo zasnoval iz fonda bogate zbirke Galerije Božidar Jakac, saj ima Zoran Didek v kostanjeviški galeriji stalno razstavo. Štiri zgodnejša dela so posodili Didkovi sorodniki, saj je nekaj zgodnjih del iz galerijske zbirke vključenih v velik mednarodni projekt Vezi: Pomen zagrebške akademije za razvoj slovenske likovne umetnosti med obema vojnama, ki poteka istočasno v Moderni galeriji v Zagrebu kot plod mednarodnega sodelovanja Galerije Božidar Jakac in Moderne galerije Zagreb.

Na ogled je kar 98 del, slik in risb, zato lahko rečemo, da gre za veliko pregledno razstavo, na kateri so predstavljena vsa ključna Didkova ustvarjalna obdobja z najbolj značilnimi deli iz vsakega izmed njih. »Zoran Didek je bil večplasten umetnik, ki se je likovno izražal skozi slikarska dela na platnu, v nepreglednem številu kompulzivno izvedenih risb na vseh mogočih nosilcih in z vsemi mogočimi pisali, pri oblikovanju uporabnih predmetov in prostorov ter intenzivnim proučevanjem in snovanjem likovne teorije, ki jo je ves čas delovanja prenašal na mladi rod,« o slikarjevi ustvarjalni širini piše Milovanović in dodaja, da bi pri diplomantih ljubljanske Akademije za likovno umetnost iz druge polovice šestdesetih in prve polovice sedemdesetih težko našli koga, ki ne bi poudaril pomembnosti Didkove vloge pri svojem razvoju. Dolgoletno raziskovalno in ustvarjalno delo je v praksi preverjal skozi pedagoški proces, v predvojnem času najprej na gimnazijah na Krku, v Zagrebu in Sarajevu, po vojni pa na Šoli za oblikovanje in kasneje še s študenti na Pedagoški akademiji ter nazadnje tudi na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Od portretov do krajin

Razstava v Kranju poskuša z nekaj akcenti slediti kronološkemu prikazu Didkove bogate slikarske poti. Obiskovalci si lahko ogledajo Didkova dela iz časa pred drugo svetovno vojno, sprehodijo pa se tudi med umetnikovimi krajinami, portreti, tihožitji in žanrskimi figuralnimi kompozicijami.

V pritličju se srečamo z Didkovimi deli, ki bi jih lahko označili za barvni realizem, gre za obdobje od leta 1928 do začetka druge svetovne vojne. Tu je opazen vpliv zagrebške šole, predvsem profesorjev Ljuba Babića in Vladimirja Bečića. Ko si ogledujeva olja na platnu, Marko Arnež omeni portrete njegove žene, prav tako slikarke Smiljane Ivančić, brata Josipa (arhitekta, s katerim je veliko sodeloval pri številnih objektih, pri hidrocentralah Medvode, Mariborski otok, tudi pri podobi letališča na Brniku …) ter Nade Gabrijan, žene arhitekta Dušana Gabrijana, s katerim se je družil v Sarajevu v času druge svetovne vojne. Poleg portretov in žanrskih slik si tu lahko ogledamo tudi krajine, ki so ga spremljale ves čas njegovega ustvarjanja. »Prav s krajinami je sledil trendom evropske umetnosti, od realizma pa do abstrakcije. Predvsem ko je med letoma 1966 in 1974 poučeval na Akademiji za likovno umetnost, se je poigraval z abstrakcijo v krajini.« Dela iz tega obdobja si lahko ogledamo v drugem nadstropju galerije.

»Didkovi temeljni prvini sta črta in barva – barve v slikah, črta v risbah,« poudarja naš vodič po razstavi. V prvem nadstropju galerije so na ogled njegove risbe in skice. Znano je, da je neprestano risal, v šoli, doma, kjerkoli je bil. »Podobno kot France Mihelič,« dodaja Arnež; in: »Tudi to je 'posledica' obiskovanja zagrebške akademije, ki je slovela po odlični risbi. Risbe, v Kostanjevici jih hranijo skoraj tisoč, ki jih vidimo na kuvertah, listih, celo prijavnicah za izpite, zajemajo štiri teme: figure in pare, številne avtoportrete, in sicer od izdelanih risb do krokijev, sedmine in omizja ter internacije, ki jim je bil priča v času bivanja v Sarajevu, ko je lahko na lastne oči videl internacije Židov in Srbov.«

Kot rečeno, se razstava zaključi z Didkovim povojnim liričnim upodabljanjem krajine. »V njej je našel zavetje, mir in identiteto. Ves čas je iskal sintezo dolenjske zelenine v nepotvorjeni krajini. V zadnjih slikah Didek v krajinah pogosto upodablja tudi Krko, ki mu v svojem zrcalnem odblesku igre svetlobe in senc služi kot horizont, ki vendarle v sebi nosi tudi metafizično podstat. Vrne se torej spet na začetek, k barvnemu realizmu in tudi k perspektivi. Na ta način v jeseni življenja išče odgovore na eksistencialna vprašanja po tistem, kar je preko,« o mojstrovih krajinah, ki si jih lahko ogledamo v tretjem nadstropju, še dodaja Goran Milovanović.

Od realizma k abstrakciji in nazaj

Zoran Didek je nedvomno eden pomembnejših avtorjev na slovenski likovni sceni dvajsetega stoletja; ali kot pravi Marko Arnež: »Zoran Didek je še eden tistih dobitnikov Prešernove nagrade, ki je premalo prisoten na sedanji likovni sceni – kot slikar in likovni teoretik. Kranjska razstava je didaktično navdihnjena, saj je možno videti prehod slikarstva od realizma do abstrakcije in nazaj k (barvnemu) realizmu. S številnimi risbami pa nam je omogočen vpogled v najbolj skrito intimo slikarja.« Didek je bil pomemben likovni teoretik, ukvarjal se je s podobotvornostjo in oblikotvornostjo v slikarstvu, kar je vidno tudi v njegovih abstraktnih krajinah.