Preplet glasbe in kultur
Sredi aprila je Kulturni dom Franca Bernika v Domžalah gostil spletni koncert v živo s skupino Belin, katere člani večinoma prihajajo iz Kamnika, saj poleg pevke Neže Drobnič Bogataj v njej sodelujeta še domačina Anže Žurbi na bobnih in Matic Smolnikar na kitari; iz Ljubljane pa sta v zasedbi Vanja Dizdarević na kontrabasu ter Klemen Bračko na violini.
Vodilo skupine Belin je glasba, ki se iskri in poboža srce prav do globin; prebujanje kolektivno uspavanega duha današnjega časa skozi glasbo. Skupina izvaja različne pesmi sveta – romske, hebrejske, sevdalinke, prirejene v slovenščino – in svoje avtorske pesmi. In ravno preplet glasbe različnih kultur s priredbami v slovenskem jeziku daje Belinu poseben glasbeni pečat, saj se tako poslušalcu še bolj približa.
Kamnik – Belin je ime metulja, ki v simbolnem pomenu prinaša spremembe in preobrazbo, se začne opis skupine, ki smo ji lahko prisluhnili tisti večer – sicer doma, pred zasloni, iz udobja domačega kavča. Slišali smo različne pesmi sveta: romske, hebrejske, sevdalinke, prirejene v slovenščino in tudi avtorske pesmi. Poezijo v skupini v največji meri ustvarja pevka Neža Drobnič Bogataj, ki je tudi glavna »krivka« za nastanek skupine.
Neža Drobnič Bogataj je že kot deklica hitro ugotovila, da ji je glasba blizu. Njen oče je sicer profesionalni glasbenik in učitelj pa tudi harmonike popravlja, pove. S sorojenci so vsi igrali instrumente: ona violino, brat trobento in sestra prečno flavto. Kasneje se je vpisala na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani, kjer se je učila džezovskega petja pri profesorici Nadi Žgur. Takrat se je učila tudi igranja na klavir ter kasneje kitaro, a se je vedno najraje izražala skozi petje in ples.
K pisanju poezije je Drobnič Bogatajevo spodbudila starejša sestra. Razloži: »Vedno, kadar sem bila žalostna, mi je rekla: Piši, Neža, piši. Daj ven iz sebe vse, kar te mori …« In je res prijela za pero. Pisala je dnevnike in pesmi hkrati, odvisno od dneva in počutja. Ob koncu osnovne šole pa so z bratrancema in bratom ustanovili prvo glasbeno skupino Egida, se spominja. Precej so ustvarjali avtorsko glasbo in sama je večkrat prispevala besedilo ali melodijo, včasih tudi oboje.
Od svojega 18 leta Neža Drobnič Bogataj poučuje petje. »Torej šestnajst let.« Najprej je poučevala v Ljubljani, v zasebni glasbeni šoli, kasneje pa ustanovila svojo pevsko šolo v Kamniku, Glas srca.
Pri mladih opaža različne motive za petje. »Nekateri si želijo uspeh in prepoznavnost, a teh je najmanj. Potem so tisti, ki želijo le izpiliti tehniko petja, a tudi teh ni veliko. Največ mladih pevk in pevcev išče svoj izraz. Imajo veliko željo za sproščeno in svobodno prepevanje doma in pred množico – in to je njihov glavni motiv, da se učijo solopetja.« Spodbuja jih tudi k izražanju in pisanju svojih pesmi.
Ali Nežo Drobnič Bogataj privlačita gledališče in film, nas zanima. Takrat, ko se zgodita, izvemo. Razloži: »Tako se je zgodil film Osebna prtljaga, kjer se je vse odvijalo spontano. Povabili so me na avdicijo in meni se je zdelo povabilo zanimivo. Tako je nastala nepozabna izkušnja v sodelovanju z vrhunskimi ustvarjalci filmov, igralci in igralkami. Ravno tako je bilo pri slovensko-romskem muzikalu Stekleno jabolko. Imerja Trajo Brizanija, ki si ga je zamislil in zanj tudi napisal glasbo, sem srečala na enem od koncertov v Kamniku. Ko me je slišal peti romsko pesem, me je povabil k sodelovanju. Rekel je, da čuti, da nosim v sebi romske korenine.«
Smo pa ustvarjalkin glas lahko slišali tudi v risanki Vrnitev v Oz, njeno prepevanje v še eni risanki, Fifi in cvetličniki, ampak zasedba Belin pa je zanjo tisto, kjer zapoje njena duša, deluje tako, kot ji ustreza, se lahko v polnosti izrazi, pravi simpatična Kamničanka, ki je sicer ena redkih, ki na koronasituacijo gleda pozitivno. S fanti iz zasedbe Belin namreč ravno v teh razmerah veliko ustvarjajo avtorsko glasbo in se intenzivno posvečajo tudi temu, da posnamejo svojo prvo zgoščenko.